dobrodošli

kako sem prišla "na psa" in tam ostala oz. "a je to meni hobi"

sobota, 31. december 2011

še 5 uric...

... pa bo 2012
Za leto ki prihaja si bom sposodila tole misel:
"Life is not measured by the number of breaths we take, but by the moments that take our breath away." - Hilary Cooper


Torej vsem, ki me prebirate želim čim več trenutkov, ki vam vzamejo dih...
In ne pozabite obžaluj samo stvari, ki jih nisi naredil/-a!


Zato želim veliko prijetnih, veselih, nepozabnih trenutkov v letu 2012!!!
Jaz se bom trudila da bom take trenutke zabeležila v besedi in sliki... Se beremo!



sobota, 17. december 2011

... še malo pa 2012

... spet je minilo toooooliko časa od zadnjega vpisa, nič nisem bolj pridna... no sej sem pridna, sam ne pri pisanju na tale blog. Pa da ne bo zvenelo kot opravičilo!
Kaj se nama dogaja, veliko... sedaj je je zaključila tudi reševalska seznona, vsaj kar se tiče izpitov, preizkušenj, vaj... no danes je bila zadnja, ki pa sem jo morala zaradi službenih obveznosti spustiti. No sicer sezona vodnika reševalnega psa nima konca, akcije so pač kadar kdo rabi našo pomoč.
Izpiti se letos niso povsem izšli po željah... tako da sva opravili "le" tri izpite, sicer v treh različnih kinoloških dejavnosti/disciplinah... ampak sej to je bilo že opisano (L2, IPO1 in RO-III)
Nekako pa se nama je pri iskanju vedno kaj "zalomilo", tako na iskanju pogrešanih kot iskanje v ruševinah.
Poslušnost in premagovanje ovir - veliko in pridno sva trenirali in to je obrodilo sadove. Postali sva res harmoničen par in na izpitih dobivava dobre, prav dobre ocene. No seveda vedno je možnost biti še boljši! In še se bova trudili... Vendar z 2012 začne veljati nov Pravilnik za delo reševalnih psov (angleška verzija) in s tem nekaj novih vaj, pa iskanje bo malo drugačno... No preizkusili se bova lahko že 27.1.2012 na IRO lavinskih izpitih na prelazu Würzjoch v italijanskih Dolomitih, kjer bo potekal lavinski tečaj, ki se bo zaključil z lavinskimi izpiti, seveda po novem pravilniku.
Naslednji izpit druge stopnje iskanje v ruševini (RH T B) bova pa opravljali na slovenskem državnem prvenstvu, ki bo aprila 2012, v organizaciji KVRP Postojna. Potem pa so že naši izpitni roki maja in junija...
Še prej pa me že marca čaka sojenje na prvih IRO izpitih po novem pravilniku, ki bodo v 2012 v Evropi...
Ta teden smo dobili IRO navodila za sojenje, tako da me čez praznike čaka učenje in prevajanje in potem v začetku januarja bom pripravila za sodnike in inštruktorje ERPS predstavitev novega pravilnika in pravil...
Pa februarja predavanje Prva veterinarska pomoč za nove vodnike v ERPS...
Plan pa je tudi pripraviti se za izpit IPO2, torej se bova zopet bolj sistematično lotili sledenja. Minny namreč je res naravni talet in ful uživa ko sledi. Pa tudi zame je res neke vrste sprostitev, si skupaj s psom, v naravi, lahko se toliko naučiš o vonju in kako ga pes zaznava, si beležiš in planiraš treninge... skratka midve se mava fajn. Dokler ne zapade sneg se bova potrudili izkoristiti nezmrznjeno zemljo, pa prav fajn ker sem za praznike fraj in bova lahko pridno trenirali...
Aja pa da ne pozabim, v planu je seveda še izpit RO-IV, kar sicer pomeni da moram Minny naučiti hoje ob desni nogi...  no sej zametke imava, povelje tudi, če malo pomagam z roko (in na RO lahko), potem izvede tudi vaje v gibanju na desni. Čaka pa naju še učenje vseh ostalih RO vaj na desni, ki jih ni malo vzvratno okrog vodnika, pa menjave položajev, pa vsi obrati, pa menjava levo, desno...
No dolgčas nama NE bo!!!
In seveda kot vsako leto, že od 1997 (ko je imel Jago, pa potem Lur) ima sedaj Minny svoj četrti koledarček, za leto 2012, tole je ena slikica:
Hvala Sari za foto termin na RO tekmi v Mariboru :-)
Jutri odhajam na službeno pot do torka, potem še trije delovni dnevi... in potem 10 dni FRAJ!!!
Mogoče bo kaj časa tudi za kak zapis...









sreda, 2. november 2011

RO sezona se je zaključila

... z zadnjo, šesto finalno tekmo za Državni pokal Purina PRO PLAN 2011, ki jo je organiziral KD Krim.
Zbor za vse tekmovalne pare je bil v nedeljo, 30.10.2011 do 8:30ure. Ker se je datum dvakrat spremenil, je bil določen tudi drug sodnik Rado Lukanc. 
Z Minny sva izpolnili pogoje za prijavo v kategorijo RO-III (dve pozitivni tekmi v kategoriji RO-II) in odločila sem se, da bom opravljala tudi izpit RO-III. Saj imam v planu naslednje leto postati sodnik pripravnik za RO in pogoj je, da imam opravljen izpit RO-IV - to pa naju čaka v 2012... seveda pa se morava najprej naučiti vodenja po desni, no to pa je že druga zgodba.
Ker je bil datum predpraznični, je bilo kar okrnjeno število tehničnega osebja, tako da sem v kategoriji RO-I pomagala kot rezervni časomerilec.
Ko sva zjutraj prišle so bile proge že objavljene, RO-III je bila ne preveč težka, zelo tekoča proga, z veliko obrati - ampak sedaj sva to natrenirali, ni bilo kroženja med hrano ali igračami (jupi), prav tako ne kvadrata (za naju zelo težka vaja)... le vzvratno 3 koraki, ampak poleti sva to natrenirali... Bila sem zelo optimistična. In še odlaganje je bilo v položaju prostor, kar Minny pozna (lahko je tudi v sedi, kar nisva trenirali!).
Ker se je ena vodnica narobe prijavila sva bili v paru s t'ršico Majo, ki jo je malo zaskrbelo, da bosta Minny in Roxy mislili, da se lahko igrata - pa sta se obe izkazali in pridno odležali.
Ko je bila na vrsti kategorija RO-II sva šle z Minny na sprehod, pa malo vaje ponovit, metat žogico - da ne bo odvečne energije, saj se mora na progi v 3 minutah dobro koncentrirati...
V kategoriji RO-I so nastopili tudi še 4 kolegi iz ERPS - Neda (prvič), Eva, Aljaž in Darja pa so se že drugič preizkusili v RO-ju. Pa Tea iz DVRPS, Nevenka iz KVRPK... Prav fino, da so se tudi drugi reševalci opugumili in se preizkusijo še v tej, meni zelo zabavni, a vendar sorazmerno zahtevni disciplini. Imeli smo kar nekaj razprav kako lahko uskladiš poslušnost pri reševalnem izpitu, pa RO... jaz delam še IPO. Jaz sem rabila kake pol leta, da sem se odločila in z Minny uskladila, kako jo bom vodila na RO-ju. Ampak sedaj nama gre že zelo dobro...
No in potem smo bile na vrsti tekmovalke v RO-III. Prvi sva delali z Minny, Roxy pa je odlagala. Prve tri vaje super, malo premika pri stoj, obrat OK, potem se je Minny med stožci malo izgubila, rikverc okoli vodnika dve povelji, pa spet lepo tunel, potem pa ta nova vaja: prostor, odpoklic, ustavljanje v prostor in še enkrat odpoklic - zelo dobro, potem spet nekaj težav pri vzvratno in slalomu, sedi v teku super, še obrat in gugalnica... in cilj, tok sm bla vesela da sem kar malo pozabila da moram še odlagat... No tudi Minny je lepo odležala in izpit je bil opravljen. 
Sodnik je delo ocenil z 180 od 190 točk, čas pa sva imeli 2:15:04 - imava še rezerve... 
Minny je res lepo delala, tudi jaz nisem naredila večjih napak pri vodenju, sva se uskladili... škoda da je konec sezone. 
Kako je vse skupaj zgledalo pa na filmčku:

Na tekmi nas je nastopilo 6 vodnikov iz KD Ljubljana. Sara in Kala sta bili v kategoriji RO-I šesti, Vasilija in Ajša deseti, Polona in Goldi pa 17-ti in sta v skupnem seštevku državnih tekem osvojili 3.mesto.
Renee in Tora sta bili nesrečno četrti v RO-II. Ker sta na sredini sezone zamenjali kategorijo, sta osvojili v kategoriji RO-I skupno 5.mesto.
Maja in Roxy sta bili na tej tekmi četrti, v skupnem seštevku pa sta zmagali in postali državni prvakinji v kategoriji RO-III za leto 2011.Bravo mi!!!
Rezultati

Sedaj pa se pripravljava na izpit IRP-R2 (RH T B), ki ga bova v nedeljo opravljali v Kopru, v organizaciji KD Obala... 
Držte pesti za naju!
Konec meseca pa sva prijavljeni na IRP-PO2 (RH FL B), na zadnje letošnje IRO izpite, ki bodo potekali po pravilniku, ki je bil v veljavi 5 let... Organizira jih KOSSP
Midve sva pripravljeni... še malo sreče...

petek, 21. oktober 2011

R.I.P.

Tole pesmico sem spoznala pred leti in imela je poseben pomen...

Tone Pavček
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova. 


Počivaj v miru.

četrtek, 20. oktober 2011

Sneg je, glej zunaj sneg gre...

... ja čist res, kljube vsem napovedim nisem čisto verjela, da bo že dopoldne na 300 n.m. SNEG in to 20.10., če bi še malo pohitel bi se lahko za rojstni dan kepala :-)
Jutri odhajam na dolgo pot v Žatec na Češko, kjer bodo za vikend potekali IRO sodniški dnevi... pravzaprav do dolgo pričakovani, saj se s 1.1.2012 spremeni IRO&FCI pravlinik za delo reševalnih psov... kar ima seveda na nas IRO & FCI sodnike kar velik pomen. Pa seveda tudi za vodnike, inštruktorje za delo reševalnih psov. Če pa si vse v eni osebi, potem je stvar še toliko bolj pomembna!
Se pripravljam na ta sestanek, pripravljam vprašanja (moja in kolegov), pa bomo videli če bomo lahko v 1 dnevu in pol "rešili" vse probleme?!?!
Minny ostane doma oz pravzaprav pri Tadeji, ki je že naredila plane za lep, aktiven vikend...
Vikend po rojstnem dnevu je bil namenjen ERPS letni preizkušnji za uvrstitev v Območne enote za leto 2012. Preizkušnja je potekala v Zagorju... dve iskanji - eno v gozdu, eno v ruševini, premagovanje težjih ovir, kondicijski test, test Prva pomoč... Minny je bila odlična, jaz pa malo manj... ampak nabirava izkušnje... no to je svoja zgodba, ki mogoče še dobi zapis...
V nedeljo pa bi morala biti zadnja letošnja RO tekma, pa je bila prestavljena na 30.10. - tako da imava z Minny še malo časa da natrenirava vaje iz ROIII, saj sva se prijavili za opravljanje izpita!
Potem pa naju na začetku novembra čakajo izpiti IRP-R (RH T) v Kopru... prijavili sva se tudi na zadnje letošnje IRO izpite v Zagrebu, v organizaciji KOSSP, upam da bomo sprejeti saj imajo zelo veliko prijav, tam sva mislili opravljati RH FL B (IRP-PO2)... bomo videli
Včeraj pa smo si Eva, Tamara in Ana organzirale eno lepo delovno, zabavno popoldne... najprej smo naredila nakazovanje na "alert box" - Ana bo zmontirala filmček... se že ful veselim.
Etole Alert box...
Potem smo naredili simulacijo izpita - poslušnost, da sta se Tamara in Tia prepričali, da sta pripravljeni na izpit... pa sprehod in potem pizza, tortice, druženje... Prav super je bilo, moramo ponoviti punce!!! Sej za 2012 imamo že v planu nekaj takih druženj... super bo! :-)
Etole zdej pa skončat en prevod, spokat, če vreme ne bo slabše še mal na Brdo...

nedelja, 2. oktober 2011

je že mesec mimo...

... jst pa nič novega nisem objavila tu, pa toliko stvari čaka v moji glavi, da najdem malo časa in prelijem na papir, pravzaprav tipkovnico in ekran :-)
Dogaja se, na vseh področjih je... naporna jesen, tako službena, kot reševalska...
Tale vikend še, potem bova pa z Minny do decembra bolj malo doma... mogoče kako nedeljo, no Minny bo malo več, saj je nekaj sobot tudi delovnih.
Ampak sej je prav, da je tako... čeprav bi včasih pasalo "bolj na izi"?!
September je res hitro minil, prvi teden v Tritolu na IRO MRT Training weeku - teden treninga za vodnike, ki se bodo letos udeležili IRO testa usposobljenosti za resnične reševalne akcije po potresih. Tokrat sem bila v novi vlogi - inštruktor, moja naloga je bila vodnikom in psom predstaviti nakazovanje na višini... Glede na komentarje in pohvale sem nalogo dobro opravila, trudila sem vsekakor se! Predvsem, da vodnike naučim, jim pokažem tisto, kar se meni zdi pri našem delu, na kar moramo ko delamo s psom biti najbolj pozorni in se posvetiti z vsem srcem in čutili - to je opazovanje psa... seveda ga moramo naučiti tudi nakazovanja, gibanja... Ampak če ga ne bomo znali opazovati in "brati" potem je vse izgubljeno... Prepričana sem, da smo cilj naloge dosegli.
Seveda sem imela tudi predavanje PVP (prva veterinarska pomoč), vendar na žalost zelo skrajšano, brez prakse, samo v enem jeziku (pripravljeno imam v 4 jezikih)... pač tako je zahtevala organizacija, škoda!
Minil je tudi vikend izobraževanja za IRO inštruktorje - škoda, da ni bilo več novih znanj in predvsem izmenjave izkušenj in informacij!?
Naslednji vikend pa sem imela za tečajnike KD Ljubljana že tradicionalno predavavanje o prehrani, boleznih, cepljenjih... ki je vsako leto pomladi in jeseni pridružen pikniku s predstavitvijo dejavnosti KD Ljubljana: agility, RO, ERP, IPO, BBH
V nedeljo pa smo šli, ekipa RO KD Ljubljana v Maribor... Kar 6 nas je nastopalo na peti RO tekmi v letu 2011, v treh kategorijah. Bili smo kar uspešni, le Branetu in Benu je zmanjkalo malo sreče:
3. mesto Polona Peršuh in Goldi v RO-I
7. mesto Sara Milićević in Kala v RO-I in uspešno opravljen izpit iz RO-I
5. mesto Renee Gacin-Benkovič in Tora v RO-II
6. mesto Katja Skulj in Minny v RO-II
2. mesto Maja Lončar in Roxy v RO-III
Tule pa je posnetek najinega nastopa:


Naslednja, zadnja letošnja tekma RO naju čaka 16.10. v organzaciji KD Krim... Tekmovali bova v kategoriji RO3 in tudi opravljali izpit - zdej morava samo pridno trenirat, tiste ta nove vaje od 46-60: RO znaki
En dan prej pa letna preizkušnja za uvrstitev v Območne enote ERPS za leto 2012... ki se nam hitro približuje ;-)


petek, 2. september 2011

...kmalu spet na pot

...sicer ne daleč, le do Tritola oz naslednji vikend v bližino Wiener Neustadt-a...
Ko pogledam datum zadnje objave se kar malo zgrozim, ampak čas pač teče in tale avgust je bil kar naporen, pa bolj malo sva bili z Minny doma, no ona malo več, ker seveda ni šla z menoj na službeni tridnevni sestanek v Novigrad. Ampak takrat je Minny uživala v družbi Tadeje, se udeležila ponedeljkovega treninga, imela dolge popoldanske sprehode na Ljubljanski grad, pa ohlajanje v fontani, skratka mela se je fajn...
Avgust se je začel s podaljšanjim vikendom na morju, v Finidi, zgodnji jutranji sprehodi, plavanje, malo treninga RO, potem pa delat za nekaj dni, pa sojenje na IRO izpitih in 20. avstrijskem državnem prvenstvu... Sodila sem iskanje v ruševini in ko najdem čas bom zapisala svoja opažanja, saj sem bila kar malo negativno presenečena in razočarana ob videnem...
Potem pa za kratek teden nazaj v Finido, kjer sva z Minny uživale prav pravcate počitnice na morju po dveletnem premoru... saj sem 2009 in 2010 ves dopust porabila za "pasje stvari"...
Potem pa na vikend trening v Tritol, kjer je bilo res super... mala skupina, veliko smo delali, točno tisto kar Minny rabi in zdi se mi, da je sedaj pogruntala, da je cilj iskanje v ruševini, da nakazuje samo na vonj, brez vidnega kontakta in da sicer poizkuša poiskati pot do markerja, a se še vedno v zmerno kratkem času odloči za oblajanje samo na vonj... PRIDNA punca, bomo videli kako bo na jesenskih izpitih!
Pa spet malo delat in nekaj super treningov na poligonu, pa na eni novi ruševini...
Potem pa jaz v Novigrad... in je september
Tale vikend je še fraj, kar pomeni - pospravljanje, pokanje, en trening RO in v nedeljo pot proti Tritolu, kjer bo od 5.-9.9. potekal IRO MRT Training Week - teden treninga za reševalne pare, ki se bodo letos udeležili IRO Mission Readiness Test / Einsatztest - preizkusa usposobljenosti reševalnega para za iskanje v ruševinah.
Tudi letos, že 4 leto zapored sem predavatelj tematike PVP (Prva veterinarska pomoč)... vsaj tako je bilo rečeno julija, od takrat pa ni iz IRO pisarne nobenega navodila oz sporočila več...
No midve z Minny bova v nedeljo zvečer tam...
V petek, 9.9. pa se prične dvodnevno izobraževanje za IRO inštuktorje - ki bi potekalo letos prvič pod novim vodstvom. Nastanjeni bomo v Hotel Schwartz ...bomo videli kako bo...
Ko pridem nazaj pa predavanje za tečajnike v KD Ljubljana, pa RO tekma v KD Maribor, potem pa memorial Boža Talana v KD Zgornja Savinjska dolina, pa seminar in bo oktober ko sodim IRO izpite v Kopru, v organizaciji Društva za reševalne pse Burja, ki letos prvič organizirajo IRO izpite.
Torej gremo novim zmagam naproti...










sreda, 10. avgust 2011

... spet malo zgodovine ali kako sem prvič sodila IRO izpite v Avstriji

... sedaj ko jutri odhajam na sojenje IRO izpitov v Avstriji, ki so tudi državno prvenstvo, na katerem bom sodila že četrtič v zadnjih petih letih še članek, ki sem ga napisala o svojem prvem sojenju na IRO izpitih v Avstriji:

IRO IZPITI, KRONEUBURG, AVSTRIJA, 4.-6. maj 2007

V koledarju Mednarodne organizacije reševalnih psov - IRO za leto 2007 je dvanajst terminov za izpite reševalnih psov po izpitnem programu IRO in FCI. Izpiti največkrat potekajo v disciplinah: iskanje v ruševini, iskanje pogrešanih na terenu in slednje. V Kroneuburgu pa so potekali tudi v disciplini reševanje iz vode.
Delegirani smo bili trije IRO sodniki: Detlef Kühn, Jaroslav Sedlak in Katja Skulj. Zaradi velikega števila prijavljenih reševalnih parov, pa je bil naknadno za soboto določen še četrti sodnik Gerd Tanner.
V četrtek popoldne sem prišla v mestece Kroneuburg, na poligon društva HWR, ki so bili organizatorji izpitov. Ker sem bila določena, da v petek sodim poslušnost sem si, skupaj z vodjem poligona, ogledala kako so ga pripravili in se dogovorila vse potrebno za izvedbo izpita: strel, skupina, pes v skupini, hrup za motenje, oznake za odlaganje in plazenje.
Potem sem si skupaj z vodjem izpitov Erikom Koczijem, vodjem delovišča ruševina in sodnikom Jaroslavom Sedlakom ogledala še delo ruševino oziroma opuščeno zgradbo in teren za iskanje pogrešanih oseb. Za soboto in nedeljo sem bila določena da sodim iskanje pogrešanih oseb. Obe delovišči sta bili v bližini mesta, kjer smo bili sodniki nastanjeni v hotelu.
V petek so se izpiti na vežbališču pričeli ob 9 uri. Izmenično so vodnikov opravljali vaje poslušnosti in premagovanja ovir – sodil je Jaroslav Sedlak. Tretji sodnik Detlef Kühn pa je v petek sodil vsaj iskanja – sledenje, iskanje pogrešanih in iskanje v ruševini.
V petek je večina vodnikov opravljala izpite prve stopnje. To se je pokazalo tudi pri vajah poslušnosti. Mogoče še najbolj pri vaji plazenje, ki pri večini psov še ni bila dobro naučena. Pri vaji plazenja mora biti pes stalno s komolci in prsmi na tleh, z zadnjimi nogami pa se lahko malo dviguje. Preplaziti mora 10 metrov. Psi so tudi velikokrat zamenjevali vaje v gibanju, tako so se namesto stoj vsedli, namesto da bi sedeli so ležali.
Nekaj reševalnih parov, pa je pokazalo zelo dobro znanje in usklajenost pri vajah poslušnosti. Najboljše znanje sta pokazala vodnik in pes iz Turčije, ki je prvič opravljal izpit.  Vse skupaj sem ocenila 20 reševalnih parov.
V petek so se izpiti končali okoli 18 ure. V prijetni družbi smo se sodniki in vodniki, člani društva, ki je izpite organiziralo, se še kar nekaj pogovarjali o šolanju in delu psov.
V soboto so se izpiti na vseh deloviščih pričeli že zelo zgodaj. Ta dan se ocenjevala iskanje pogrešanih oseb. Z vodjo delovišča in markerji smo se dobili ob že 5:30. Tri markerje smo razporedili v iskalno območje, ki je bil polporaščen listnat gozd v katerem je bilo ogromno čemaža, ki ima zelo močan vonj. Zanimalo me je, če bo pse kaj motilo, pa ni bilo nobenih težav. Ta dan so reševalni pari opravljali le izpite druge stopnje. Pes in vodnika morata v 20 minutah preiskati 300 m dolga in 50 metrov široko iskalno območje. Sredinska linija je bila potka skozi gozd, ki je naredila dve kljuki v levo. Pes je moral res preiskovati 50 metrov daleč, saj so bili markerji skriti na robovih.
Ta dan je bil za iskanje zelo ugoden. Zjutraj je sicer še nekoliko rosilo in zaradi nižjega pritiska so morali prvi psi, ki so opravljali izpit preteči več, da so prišli do vonjave, ki se je širila od skrite osebe. Okoli 8h pa je pričelo pihati in je psom precej olajšalo delo. Nekateri so res na velike razdalje dobili vonjavo in vodniki so morali pokazati kar dobro fizično kondicijo, da so trikrat hitro pretekli tudi razdaljo 200 metrov do markerja in nazaj do sredinske linije.
Večina psov je bila zelo dobro vodljiva in so po navodilih in usmerjanju vodnika preiskovali iskalno območje. Večina vodnikov je bila tudi že izkušenih in je znala prepoznati, kdaj ima pes vonjavo v nosu in takrat je pustila psa, da je vonjavo zasledoval do markerja – skrite osebe.
Z izjemo nekaj psov so ostali oblajali vztrajno, glasno in do prihoda vodnika ostali ob markerju in lajali.  Neuspešna sta bila le dva reševalna para.
Popoldne smo preživeli v prijetnih prostorih društva, kjer smo v debatah izmenjevali izkušnje. Organizatorji so tudi pripravili projekcijo slik, ki so bile posnete ta dan, predvsem z izpitov reševanja iz vode.
V nedeljo zjutraj so se zlovešče napovedi vremenoslovcev izpolnile. Deževalo je celo noč in prav nič ni kazalo, da bo nehalo. Vodja iskalnega območja, markerji in sodnica smo bili ob pol sedmih na parkirišču pred gozdom. Vodniki, ki so ta dan markirali, niso imeli sreče, saj dež do konca ni prenehal.
No kljub vsemu, vodniki reševalnih psov smo navajeni dela v vsakih vremenskih razmerah, zato smo z delom pričei ob sedmi uri. Ta dan je izpit opravljalo 10 reševalnih parov, eden izmed njih izpit prve stopnje, ostali izpit druge stopnje.
Kljub neugodnim razmeram, nizek pritisk, dež, velika vlaga so psi dobro delali. Občasno je zapihal rahel veter, kar je pomagalo psom, da so vonj skrite osebe dobili že na večje razdalje. Večinoma so bili vodniki z veliko izkušnjami, ki so z dobro taktiko iskanja in vodenjem psa, našli vse tri osebe prej kot je bil čas iskanja.  Dva reševalna tima pa žal nista bila uspešna.
Ta dan so bili na vrsti tudi 4 naši reševalni pari iz ERPS (Enote reševalnih psov Slovenije). Vsi so pokazali zelo dobro delo in našli vse tri osebe prej kot v 20 minutah. Psi so sistematično, po navodilih vodnika preiskovali iskalno območje. Najdeno osebo so vztrajno nakazovali do prihoda vodnika.
Z delom smo zaključili okrog poldne in takrat je tudi prenehalo deževati.
Odpravili smo se na vežbališče, kjer so še potekale vaje poslušnosti in premagovanja ovir.
Ko so vsi reševalni pari zaključili z delom, so organizatorji zelo hitro pripravili končne rezultate. Sodniki smo morali še podpisati delovne knjižice in dokumente z uradnimi rezultati.
Organizatorji so tudi letošnji gostitelji in IRO svetovnega prvenstva za reševalne pse.  Dobro so prestali generalno preizkušnjo pred prvenstvom, ki bo v mestecu Eisenstadt blizu Wiener Neustadta in okolici, od 25. junija do 1. julija 2007.
Po krajši zaključni slovesnosti sem se poslovila od prijaznih gostiteljev in se napotila proti domu.
Rezultati

najprej delo... potem počitnice

Jutri se z Minny odpravljava v Gmunden oz bližino tega mesta, kjer je poligon SVÖ Gmunden Regau, ki je organizator letošnjega avstrijskega državnega prvenstva za reševalne pse oz IRO izpitov...
včeraj zjutraj je še kazalo, da bova mogoče lahko opravljali RH T B, ampak popoldne je prišla (do)končna odločitev in sprememba - torej sodim iskanje v ruševini in ne premagovanje ovir.
Za to disciplino je prijavljenih je 45 reševalnih parov, kar pomeni za sodnika: sojenje v petek in soboto od 7:30 do 19h, v nedeljo pa do 14h... kar naporno
Zame in Minny pomeni pa vstajanje vsak dan ob 5h, da ima Minny malo daljši sprehod, saj bo potem večino dneva preživela v avtu... no zjutraj je treba prehodit ruševino, pa dobro uro imam pavze  kosilo... po koncu pa upam narediva kakšen trening... pa kak daljši sprehod
Pa jutri moram malo preizkusiti termiko v tej ruševini, pa kako pes dobi in "zasleduje" vonj...
ampak Minny bo bolj ko ne počivala...
Vse skupaj je prijavljenih 99 reševalnih parov - 9 RH F B (sled), 45 RH FL B (iskanje pogrešanih)... no vsaj toliko jih je na na zadnjem seznamu, če se ni še kdo odjavil?!
 nedeljo po zaključni prireditvi pa proti LJ in v ponedeljek naprej proti jugu - v Finido, kjer naju čaka nekaj dni zasluženih počitnic, z veliko plavanja, lovljenja frizbija, malo trikcev, dolgih sprehodov...

torek, 9. avgust 2011

"gostujoče pero"

Tudi temu članku bi se lahko reklo "zgodovina"... Čeprav je bil pripravljen za drugo stran, ga vseeno objavljam v celoti, torej
Minny in jaz na najinem prvem izpitu leta 2009:

Minny na prvem (pred)izpitu

Že dolgo nisem pisala »prostega spisa«... Če že sem za kakšno revijo pisala o »pasjih« reševalnih prireditvah - izpith ponavadi nisem sodelovala kot vodnik.

Tokrat me je Barbara iz ERP KD Krim, ki je organiziral izpite prosila, da naj napišem najino nedeljsko zgodbo. Tako sem neke vrste »gostujoče pero« na strani ERP KD Krim!

Tokrat pa sem bila ponovno v vlogi kandidatke za izpit oziroma sva bili skupaj z Minny v vlogi reševalnega para, ki opravlja predizpit.

Kar nekaj časa je minilo odkar sem z Lurom opravljala izpit, lani v Kasernu IRP-L3. Zato sem imela pred tem predizpitom kar nekaj treme. Ali kakorkoli se že temu reče.

Kljub kar dologoletnim izkušnjam, saj sem kot vodnica reševalnega psa opravila kar nekaj izpitov, preizkušenj, tekem je z novim psom zopet vse drugače. Predvsem nekaj časa traja, da se vodnik in pes spoznata, da se vodnik nauči brati psa, Da postaneta par, ki deluje v harmoniji. Če ima en slab dan, drugi potegne voz naprej, kjer se oba člena dopolnjujeta!

Pravzaprav to ni bil najin prvi izpit, poleti sva se že preizkusili v RO (rally obidience) 1, a žal neuspešno. Ampak takrat je bila Minny vseeno tri mesece mlajša.
Ker je bil minuli vikend, tisti izpitni vikend v koledarju KRP KZS, sva soboto preživeli nad Črnim kalom na burji in v Kopru, kjer sem sodila izpite IRP-PO. Minny pa je bila seveda z mano, malo smo potrenirali, se malo sprehodili, drugače pa je bila sobota namenjena počitku pred dnevom D – nedeljo. Tokrat sva bile midve na vrsti, da pokaževa svoje znanje – na drugi strani »sodniške mape«, kot smo se hecali!

Zbor za vse vodnike, ki smo opravljali izpit je bil v nedeljo ob 7 uri zjutraj, kot vedno – rana ura. Sicer sva z Minny prišle nekoliko pozneje, ker sva ovire in poligon preizkusili že prejšnji dan. Po prijavi, sem si pripravila vse potrebno – kovinska ovratnica, povodec, delovni brezrokavnik in sodnica Ana me je poklicala, da se lahko prideva prijavit. Ker sva bile edini reševalni par, ki je opravljal predizpit – iskanje v ruševini, je bila moj par Jasna z Blum.

Torej najprej vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Vedela sem, da sva z Minny nekoliko premalo trenirali »vodljivost na vrvici«, ker sem vedno trenirala s prostim psom. In tako je tudi izgledala prva linija – kot bi bile na sprehodu, pes malo v levo, jst pa kot mesečnik (so mi potem povedali). Si bom lahko pogledala na posnetku, saj me je Mateja snemala. Ko pa sva naredili obrat je Minny ugotovila, da se ne sprehajava po tisti travi, ampak delava poslušnost. Postala je pozorna, me občasno pogledala gor, kot sva navajeni s treninga. Seveda pa koncentracija ni trajala dolgo, saj na treningu še vedno dobi hrenovke ali pa se poigrava. Potem sva morali prečkati neprijetni material, to morava še trenirati, odpoklic je bil dober. Potem pa je morala Minny preskočiti tri ovire in tukaj sem ugotovila, kaj bom morala spremeniti pri treningu. Minny namreč obožuje sprehod skozi tunel, cev in to je tudi na izpitu pokazala, kljub temu da to ni ena izmed vaj predizpita. Most sva kar uspešno premagali. Potem še skozi skupino ljudi in prenos psa. Ni bilo odlično, saj je bilo v travi nekja strašno zanimivega in Minny ni prišla na prvo povelje.
Potem pa je morala Minny še mirno ležati, da sta Jasna in Blum opravili vaje. Tudi tu je bil stožec kar preveč mamljiv, Minny se je odločila, da ga mora povohati. Pa tudi ko je ležala je izgledala kot kaka žirafa, tako dolg vrat je imela. Kar čakala je povelje. Vendar je ne strel, ne hrup nista zmotila. Potem še odjava in sodniška ocena – Ana nama je tokrat prisodila dobro oceno. S tem se je prvi (težji) del izpita zaključil.

In trema je naenkrat postala malo večja. Saj sem se bolj bala poslušnosti, saj sem vedela, da tako mlada psička, še ni sposobna dolge koncentracije brez nagrade in bi se vse skupaj lahko odvilo drugače. Sedaj pa sva imeli zelo realne možnosti, da uspešno opraviva izpit. Drugega dela – iskanja ene osebe v ruševini me sicer ni bilo strah, saj sem vedela, da Minny to obvlada. Ampak, živčki so delali in prišla sem na iskalno območje 1 URO prezgodaj... No ja, malo smo poklepetali in hitro je minilo. Šla sem do avta in pripravila opremo – čelada, nahrbtnik, rokavice, se oblekla v kombinezon. Naredila isti postopek kot ga naredim pred iskanje na treningu, odnesla igračo, kot da jo dam tistemu, ki se bo skril... Sodnik Andrej mi je rekel, ko se boš pripravila pridi.

Prideva do Andreja, Minny na povelje mirno obsedi, da se prijavim, dam Minny na prostor in še od vodje delovišča izzvem vse potrebno za delo. Minny skušam olajšati delo, primem vrvico in naredim točno tako, kot vedno pred iskanjem, Minny začne vleči in lajati in jo spustim v iskalno območje. Minny hitro pregleda nekaj (znanih) skrivališč in izgine v garažo na desni strani in čez nekaj sekund se zasliši lajež. Počakam da vztrajno laja in javim: Pes nakazuje ponesrečenca. Andrej mi dovoli da grem do Minny, ki je bila kar kakih 50 metrov daleč, ves čas laja, enkrat vmes malo prekine. Ko pa pridem do garaže se obrne in pogleda če se to jaz, a gre takoj samostojno nazaj do osebe, ki je ležala na polici, na višini 1 metra. Sedaj vem, zakaj lajež takoj ni bil globok in vztrajen, Minny je poizkušala priti do nje. Povprašam jo če je vse OK, pokličem Minny, ki je seveda nekoliko presenečena, ker ni nagrade in greva ven. Vprašam sodnika, le moram še naprej iskati in reče, da lahko zaključiva in naj počakam na izhodišču. Minny pripnem za ovratnico in ji govorim: še bova iskali, saj je bilo to prvič, da pri najdeni osebi ni dobila igrače. Potem, ko mi je Andrej povedal oceno – odbil je 5 točk, ker je prekinjala lajež stečeva ven, kjer prosim Lidijo, naj se skrije za avto, da jo Minny poišle in dobi svojo igračo.

In – naredili sva predizpit IRP-P R (RH E)!

Kot vsi vodniki, ki smo opravljali izpit, sem tudi jaz enkrat markirala, počakala, da je iskanje opravil še zadnji reševalni par in skupaj smo odšli na na poligon KD Krim, kjer smo dobili delovne knjižice.

Ker pa mi je ostalo še nekaj hrenovk, sva z Minny izkoristile postavljene ovire in še malo potrenirali. Lepa, sončna nedelja je bila.

torek, 19. julij 2011

malo razočaranje ali spremeba planov...

... torej v sredini avgusta so že nekaj let IRO izpiti in avstrijsko državno prvenstvo za reševalne pse, od leta 2007 sem zraven, najprej sem prva tri leta sodelovala kot IRO sodnica...
v Telfsu sem sodila iskanje v ruševini, v Rohrbachu poslušnost, v Tritolu premagovanje ovir... lani pa sem z velikim veseljem sodelovala kot vodnik, z Minny sva opravljale RH T B, sicer nisva bile uspešne, ampak to je druga zgodba.
Prav veselim se tega dogodka, vedno srečam veliko prijateljev, znancev in prav fino se mamo 3 dni...
Letos sem bila določena kot 5 sodnik in ker so zadnje dve leti sodelovali samo 4 sodniki sem bila prepričana, da bo tako tudi letos... Zato sem se organizatorji prijavila tudi kot vodnik, da bi z Minny opravljala RH T B...
ampak ŽAL je danes prišel mail, da sem določena da sodim premagovanje ovir... no sej je OK, ampak Minny in jst sva se pripravljale na izpit...
Sedaj imava šele novembra možnost opravljati RH T B, no ja vsaka stvar je za nekaj dobra... mogoče pa rabiva pavzo od izpitov...
Ampak ta vikend grem vseeno na trening v Tritol, pa naslednji upam da v Budimpešto, pa potem v Pulo... moram se zopet posvetiti treningom iskanja v ruševini...

sreda, 13. julij 2011

... prvič uspešni

Torej najino opravljanje izpita IPO1 še v besedi... včasih smo v šoli temu rekli prosti spis :-)
Vstajanje v soboto, 2.7.2011 je bilo ob 4:15 zato, da sva Minny in jaz opravili vse jutranje aktivnosti... a ni povsem uspelo. Na Brdo sem se pripeljala malo "živčna" saj Minny zjutraj ni opravila vsega, res pa je bilo zelo, zelo zgodaj. Ali bova še imeli čas iti na kratek sprehod preden bova poklicani na poligon, za vaje poslušnosti?
Parkiram in prva sem v pisarni, opravim s prijavo, oddam dokumente, nesem leseno prinosilo na stojalo na poligon; srečam Mašo ki takoj pripomne naj se lepše držim in nasmejim, da bom s tem pomagala Minny... in Mirko že kliče Anico in mene naj se pripraviva... Anica protestira, da mora še sprehoditi Duško in tako se mi odvali kamen od srca, ko imam čas da sprehodim Minny... no sedaj pa sva pripravljeni.
Torej brezrokavnik, ovratnica, povodec, malo hrenovke in greva se pripravit na začetek poligona...
malo igre, osnovnih položajev... ker je na domačem poligonu poizkušam delati tako kot na treningu... pa mi ne uspe čisto. Trema je prisotna, mogoče ne taka da bi me stiskalo v trebuhu, ampak vseeno... Poiskušam zanemariti, da naju vsi gledajo, saj sva z Anico prvi par, ura je 6:45 ko se prijaviva pri sodniku. Že prej sva se dogovorili, da bosta ona in Duška prvi delali, Minny pa prva odlagala.
In... izpit se začne, Minny gre lepo skoncetrirano z mano do mesta za odlaganje, tam pa malo "odpleše", odlaganje pač ni najljubša vaja, pogledam sodnika in da mi znak, pogledam Minny, ki že leži... no ja upam da ni bilo preveč opazno da se je vlegla pred poveljem... grem na svoje mesto. Duška in Anica zelo lepo opravita vse vaje... težka naloga za naju, postavili sta visoke standarde.
Na znak sodnika grem do Minny, poveljujem sedi in greva mimo stojala z aporti, Minny se malo zmede - saj je morala prej na prostoru gledati Duško kako 3x aportira... Prideva do izhodišča in začneva s prosto vodljivostjo, prva linija dobra koncetracija, tek, počasna hoja OK, potem pa na desni kljuki Minny odtava... prav tako v skupini potrebuje malo spodbude... to je za nama, sledijo vaje ki jih Minny rada dela.
Greva iz izhodišča, štejem korake, razmišljam ali naj ji pomagam pri sedi in potem ob vsem tem "zelo očitno" zastanem na koraku povelja sedi, Minny obsedi - jaz pa zamerim sama sebi...
Sledi prostor z odpoklicem - tu sem tudi jaz zbrana, Minny se hitro vleže, le prihod bi lahko bil v še hitrejšem galopu je potem ocenil sodnik. Potem pa se morava vrniti do stojala, saj je na vrsti prinašanje. Tu pa Minny popusti koncetracija... ko zamahnem da bom vrgla aport Minny vstane, se presede... po aport gre v galopu, prihaja k meni ampak pol koraka pred mano odvije v desno in proti publiki, pokličem enkrat, se malo prestavim... prihaja k meni... a še enkrat mimo mene, dvignem glas, malo sem jezna... Minny kljub temu pride veselo do mene, aport trdno drži, se vsede nekoliko daleč, vzamem aport. Ko grem proti skakalnici se mi smeji, je imela prav žur Minnyka... Zamerila pa ji nisem... očitno saj je aport čez skakalnico prinesla (no malo sem trznila ko je bila na poti nazaj do skakalnice), ampak držala ga je mirno.
Potem pa manjši zaplet... sodnika sem sicer vprašala če je pomembna smer prinašanja čez skakalnico in steno in je rekel ne. Ker pa je Duška odlagala za steno, sem morala met ponoviti v nasprotni smeri... in Minny gre čez steno, prime aport, a se vrne okoli... No ja razmišljam pozitivno najbrž bo, če dobro naredi še vajo naprej. Greva na izhodišče, pošljem... Minny teče, ne sicer v hiterem galopu, sodnik reče dovolj in po povelju "dol" naredi še nekaj korakov nazaj in se vleže... Grem do nje, na znak sodnika osnovni položaj in do sodnika po oceno... zbrali sva 84 točk - ja najino delo je bilo "dobro"...
Potem so na vrsti kolegi in kolegice, ki opravljajo BBH izpit. Minny dam v avto, naj počiva saj jo čakajo še vaje obrambe. Medtem je prišel tudi Rok, najin marker.
Ko se BBH izpiti zaključijo, postavimo zaslone... takrat se spomnim, nikoli nismo na treningu postavili vseh, ali bo to kaj zmedlo Minny? Zmenimo se, da nama z Anico ni treba priti če cel poligon do zaslona 4, ampak greva tako kot smo trenirali, samo na mesto kjer začneva. Anica in Duška suvereno opraviti z obrambo... sedaj pa midve.
Grem po Minny in v mislih ponavljam program, kaj so moje naloge, kaj moram reči, kako se prestavim...
Minny ni najbolj zbrana do izhodišča, kjer jo odpnem in greva do mesta, kjer se začne reviranje... rabim nekaj dodatnih povelji. Dvignem roko, sodnik da znak, z roko in poveljem: "Revirrr" pošljem Minny na levo, pokličem: "Minny" in ko teče mimo mene pošljem na desno, k zaslonu kjer je Rok. Kaj je naredila ko je prišla v zaslon sem videla šele na posnetku (ampak v opravičilo-tega na treningu nismo posebej odpravljali), oblajanje je glasno, konstantno... na znak sodnika grem na označeno mesto za zaslonom, Minny me pogleda ko pridem... na ponovni znak sodnika pokličem: "Minny, poleg" in očitno od treme je glas čudno visok in piskajoč... Minny že skoči proti meni, pa nazaj lajat, po ponovljenem povelju se vsede v osnovni položaj... na moj znak gre marker do označenega mesta, midve z Minny pa do črte, kjer mora pes na prostoru počakati, da marker na znak sodnika pobegne... takrat pa ga mora čimprej zadržati... Minny ta del dobro opravi, spuščanje je OK... le oblajanje malo prekinja in se občasno dotakne rokava... Marker ponovno napade psa, Minny suvereno zagrabi rokav in mirno drži, tudi ob udarcih s palico... Še enkrat spuščanje in oblajanje, ki je tokrat slabše... na znak sodnika grem do Minny in markerja, Minny pogleduje k meni - čuvanje ni bilo odlično... greva na začetek poligona za še zadnji del vaj obrambe - preizkus poguma. Ker se tudi Rok premakne v 4. zaslon je Minny zelo nezbrana in moram nekajkrat dodatno poveljevati... Ko se ustaviva in obrneva jo primem za ovratnico in čakam da na znak sodnika spustim, da zadrži markerja, ki se ji grozeče približuje... Minny skoči in prvič zgreši rokav, takoj se popravi in trdno drži... ob umiritvi markerja sledi še spuščanje... vidi se, da je Minny utrujena, lajanje ni več tako intenzivno, ampak obstane pri markerju do mojega prihoda in se umiri na povelje sedi... sledi še vzporedno spremstvo do sodnika, kjer Minny zopet pokaže nezbranosti... Sodnikova ocena: 89 točk - dobro.
Tečeva s poligona... sem vesela, da nama je uspelo. Minny dobi za nagrado zajtrk. Sedaj pa nas čaka le še sledenje...
Ko vodniki, ki so opravljali BBH zaključijo še z vajami v urbanem okolju se odpeljemo v bližino Brnika. Mirko nama pove, kje naj z Anico postaviva sled... Anica ima levo kljuko, jaz desno, dva predmeta, 300 korakov... Smo na istem travniku kot smo trenirali v torek - če bo Minny tako sledila, sva zmagali...
Najprej je na vrsti Duška, ki opravi s sledjo odlično.
Pripravim Minny... ovratnica, 10 meterski povodev, greva proti sodniku, prijava - povem da nakazuje predmete in že sva pri palčki, ki označuje začetek... Minny suvereno vstopi v sled, mogoče je nekoliko hitra... jaz spremljam, da bom vedela kje je prvi predmet... postavila sem ga na cca 90 korakih, hitro sva v bližini, Minny se ustavi, povoha, me v stoje pogleda in jaz dvignem roko, sodnik mi da znak naj grem do nje in takrat se vleže... nekoliko postrani, tako da je imela predmet pod levo taco... ampak mava pa ga... greva naprej, do kljuke je 60 korakov, obrnila sem pri enem šopu trave, Minny obrne kot da je na tračnicah - SUPER... sledi linija dolga cca 60 korakov... in kljuka... tu pa se Minny malo izgubi, preveri najprej levo, gre nazaj proti meni, jaz ne reagiram, mirno stojim s popuščenim povodcem, pride zopet na kljuko in gre spet levo... potem pa gre naprej in ji prinese vonj z zadnje kljuke... in že sledi naprej... tukaj pa mene malo zmede kako dolga je zadnja kljuka... ne zaupam ji, preverjam če je spustila predmet... v tistem pa se vleže - JEEEE ZMAGA!!!!!! Naredili sva IPO1 :-)))
Dvignem roko, grem do nje, pokažem sodniku predmet, poveljujem sedi in gre do sodnika, ki mi poda oceno - zaslužili sva 92 točk! Skupaj torej 266 točk - ocena dobro! 
Ponosna na mojo malo labradorko!!! 
Minny SUPER si!!!

sobota, 9. julij 2011

sobota, 2. julij 2011

midve sva pa uspešno opravile IPO1 :-D

... za zdajle samo kot novička...
Z Minny sva danes na izpitih v organizaciji KD Ljubljana opravljali izpit IPO1. Sestavljen je iz treh disciplin: sledenje, poslušnost in obramba.
Najin uspeh v točkah: sledenje 92/100, poslušnosti 84/100, obramba 89/100.
Filmčki sledijo, pa tudi malo več besed, vtisov, misli... samo da se malo spočijem... vstajanje danes je bilo ob 04:30
tkole pa tole zgleda v najini delovni knjižici:

nedelja, 26. junij 2011

pa še malo zgodovine, ko je IRO SP pred vrati...

V sredo, 29.6.2011 se prične 17. IRO svetovno prvenstvo za reševalne pse. Pred 6 leti je potekalo v Franciji, na azurni obali, takrat sem sodelovala kot gledalec, prav tako 2007, potem pa sem zadnja tri leta sodelovala kot sodnik ali so-sodnik... Letos me ne bo zraven... sem malo žalostna, ampak Belgija je predaleč, dopusta pa premalo, da bi potovala kot gledalec...
naslednje leto je IRO SP septembra v Ukrajini...
Kako sem jaz videla IRO SP 2005 pa lahko preberete:
PO OSMIH LETIH ZOPET IZJEMEN USPEH
Zlata prinašalka Iza in Marko Bručan četrta na svetu

Konec junija in prve dni julija je že enajsto leto zapored potekalo svetovno prvenstvo reševalnih psov, ki ga je Mednarodna organizacija reševalnih psov (IRO) tokrat zaupala v organizacijo francoskim gasilcem. Mestece ob sredozemski obali La Grande Motte, blizu Montepellier-a je bilo gostitelj letošnjega svetovnega prvenstva reševalnih psov. Izbira lokacije ni bila najboljša, saj se poletne temperature gibljejo okoli 40 stopinj in ker leži La Grande Motte ob izlivu reke Rone je vsepovsod mivka oziroma droben pesek.  Predvsem pri iskanju pogrešanih oseb se je večina psov, prvič v življenju, srečala s tako podlago in razmerami. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Odprava iz Slovenije je bila letos kar številčna. Tekmovalci so morali doseči na tekmah vsaj dve kvalifikaciji, da so lahko sodelovali v reprezentanci. Sestavljali so jo: Marko Bručan z zlato prinašalko Izo, Eva Gologranc z zlatim prinašalcem Mixom, Grozdan Grižančič z zlatim prinašalcem Sharkom, Tomaž Meglič z labradorko Šapo, Roman Starman z labradorko Kano, Bojan Verdelja z zlatim prinašalcem Šajem in Matjaž Zanut z labradorko Nušo; Vlado Gerbec kot vodja ekipe in dr. Anton Grad kot selektor reprezentance. Poleg njih smo v Francijo potovali še, sodnika za delo reševalnih psov Ljubo Meglič in Katja Skulj, sodniška pripravnica Jerneja Ternovec, inštruktorja za delo reševalnih psov Sara Smerdel in Jure Turk ter vodniki reševalnih psov: Ines Bizilj, Ines Conradi, Katja Joha, Albin Martinčič, Meta Olovec, Jasna Petrovec, Živa Strašek in Maja Zajc.
Poleg vodnikov ERP so Slovenijo kot tekmovalci zastopali tudi 4 vodniki DVRPS: Jure Gombač, Francelj Kastelec, Andrej Sterle, Miha Valič in vodja Matevž Cankar.
Večina odprave se je, na dolgo 10 urno potovanje, v Francijo podala že v petek, 24. junija zvečer in v jutranjih urah prispela na obalo Lyonskega zaliva. Nastanjeni so bili v apartmajih, ki so bili slabe dva kilometra oddaljeni od športnega parka, kjer so potekale vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Slabost apartmajev je bila lokacija sredi betona, kjer se temperature prve tri dni noči niso spustile pod 25 stopinj. Ena skupina je bila nastanjena v kampu, ki je bil v bližini športnega parka. Tja sva v sredo zjutraj prispele tudi Jerneja in Katja.
V ponedeljek se je uradni del začel z veterinarskim pregledom in treningom poslušnosti in premagovanja ovir. V disciplini iskanje v ruševini je bilo prijavljenih 48 reševalnih parov, pri iskanju pogrešanih oseb pa 47. Zvečer je bilo žrebanje štartnih številk.  Organizator oz. glavni pokrovitelj Royal Canine je organizral ogled tovarne in raziskovalnega centra za vse udeležence. Tudi torek je bil rezerviran še za trening in veterinarske preglede.
V sredo pa se je začelo zares. Vsak tekmovalec je imel po eno disciplino na dan. Psi so se v treh dneh nekoliko privadili visokih temperatur in vlažnosti zraka. Kljub temu je organizator zaradi vročine nekoliko priredil urnik, delo je potekalo od šeste do enajste ure, v najhujšem času opoldanske vročine je bil premor. Popoldne se je delo nadaljevalo ob 16h in je trajalo do sončnega zahoda. Že prvi dan se je pokazalo, da razmere niso enake za vse. To sicer nikoli ni mogoče, vendar pa je bilo tu še bolj očitno. Predvsem pri iskanju. Prvi dan so dobro delali in našli vseh pet oseb, tako na ruševini kot pri iskanju pogrešanih oseb, le psi ki so delali zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Pri poslušnosti in premagovanju ovir vplivi vročine in vlage niso bili tako očitni, saj delo traja le 10 do 15 minut.
Naši vodniki so začeli dobro. Nekaj smole je imel debitant Grozdan s Sharkom, ki nista uspela doseči kvalifikacij pri poslušnosti. Pa tudi Matjaž z Nušo je imel težave pri iskanju pogrešanih. Iskanje je namreč potekalo na mivki, kjer je bilo nekaj večjih in manjših grmičkov. Teren je bil od začetka pregleden potem pa malo gosteje poraščen. Gibanje in vrtinčenje zraka na taki podlagi je bilo za naše pse nekaj povsem novega. Romana in Kano pa je Ljubo odpeljal na 50 km oddaljeno ruševino. Tu se je pokazalo, da organizacija prireditve, ni taka kot bi za svetovno prvenstvo morala biti. Tekmovalci so morali namreč sami organizrati prevoz. Pri izjemni vročini 37 stopinj sta na ruševini, ki je bila bolj podobna smetišču, s polno odpadnega železa, avtomobilov in zgradb, morala najti 5 oseb v 40 minutah. Kana se je trudila in našla 3. Tomaž in Šapa sta prav tako našla 3 pogrešane v težkih pogojih na pregreti ruševini. Bojan in Šaj pa sta prvi dan pokazala izjemno dobro poslušnost in kljub prvemu nastopu na svetovnem prvenstvu odlično premagala tremo.
Naslednji dan sta svoj nastop pričela tudi Marko in Iza s premagovanjem ovir. Kljub nekaj težavam z zdravjem in šepanju sva, skupaj z uradno veterinarko, Izo pripravile, da je ovire premagala zelo dobro. Eva in Mix sta zopet pokazala vrhunsko poslušnost, vendar je nemški sodnik nekoliko pristransko ocenil zadnjo vajo. Roman in Kana pa sta v poslušnosti dosegla kvalifikacije. Grozdan in Shark sta z ovirami opravila dobro, le pri usmerjanju na daljavo je bilo nekaj težav, Matjaž in Nuša sta pokazalo najboljše delo izmed vseh in dosegla najvišjo oceno v premagovanju ovir na prvenstvu - 48 točk. Šaj je zaradi manjših napak dosegel 43 točk, Tomaž in Šapa pa žal nista dosegla kvalifikacij pri premagovanju ovir.
Petkov dan se je začel z oblaki na nebu, kar je zelo neobičajno za tamkajšnje razmere. Povedali so nam, da dežuje le 5 dni na leto? Vsi smo mislili, da bo vročina prizanesla psom. A se je zaradi močnega vetra, ki pravzaprav od srede ni ponehal, kmalu (zopet) pokazalo sonce. Za vse naše, razen Eve in Marka, je bil to zadnji tekmovalni dan.  Zadnja disciplina za Šapo in Nušo je bila poslušnost. Šapa zaradi počasnosti ni bila pozitivno ocenjena, Nuša pa se je izkazala in dobila drugo najboljšo oceno v tej disciplini. Iza je kljub poškodbi odlično opravila vse vaje in z Markom sta bila v igri za visoko mesto. Eva in Mix sta pri premagovanju ovir pokazala, da sta usklajen tim in sta prav tako imela možnost, za zelo dobro uvrstitev. Grozdan in Shark sta z iskanjem zaključila svoj nastop in glede na razmere opravila dobro delo in našla 3 pogrešane. Šaj je bil pri iskanju na ruševini še nekoliko boljši in našel 4 osebe.
Jure Gombač z Zeno pri iskanju pogrešanih oseb in Miha Valič z Uko pri iskanju v ruševini sta našla vse pogrešane osebe in tekmovanje zaključila z dobrimi točkami v petek, bila sta v igri za visoka mesta.
V soboto smo imeli še dve železi v ognju. Mix in Eva sta pri iskanju na ruševini žal našla le 4, kljub Mixovemu intenzivnemu delu vseh 40 minut.
Iza in Marko pa sta bila zelo uspešna in z doseženimi 180 točkami pri iskanju dosegla 4. mesto, ki ga je nazadnje dosegel Damijan Dimič s Kalo na prvem SP leta 1995. Damijan je s Kalo v naslednjih dveh letih dosegel še drugo in tretje mesto. Tako je uvrstitev Marka in Ize peta najboljša uvrstitev reševalnega tima ERPS v zgodovini svetovnih prvenstev za reševalne pse.
         Sobotno popoldne je prineslo tudi končne izračune, ki so pokazali da so svetovni prvaki vodniki KOSSP iz Hrvaške. Kot debitantje pa so dosegli izjemen uspeh tudi v posamični konkurenci, saj je Sara Marević z border collijem Mawlch Cap-om pri iskanju pogrešanih oseb osvojila 1. mesto, Tanja Janeš s hrvaško ovčarko Miško pa 3. mesto. Tibor Lugar z zlatim prinašalcem Mav-om je bil deseti. Na njihov uspeh pa smo lahko ponosni tudi Slovenci, saj so se vodniki KOSSP-a prvih »korakov v reševanju« učili pri nas. Saj kot pravijo: znak dobrega učitelja je, da učenec preseže učitelja.
         Zaključek svetovnega prvenstva, podelitev medalj in priznanj je bilo v marini mesteca, sledila pa je večerja, z živo glasbo, v športnem parku. Vendar konca tega večera nismo dočakali, saj smo se po večerji odpeljali proti domu.
         Izmed vseh udeležencev je kvalifikacije pri iskanju v ruševini doseglo 17, pri iskanju pogrešanih oseb pa 20 reševalnih timov.


prvič?!

Z Minny se pripravljava na opravljanje izpita IPO1...
... zakaj pa naslov prvič? Ravno danes smo se na treningu pogovarjali, ali bo Minny prvi pes (psica) pasme labrador, ki bo v Sloveniji (v novejši zgodovini, kot smo se šalili) opravila izpit IPO1??? Sicer "klasika" ni najina prva disciplina, vse skupaj se je začelo bolj kot hec... a potem sva lani spomladi, pričela s prijateljem, ki je bil včasih moj tečajnik pri reševalcih, resno trenirat... in sedaj je on moj inštruktor in marker... kako se vse vrti?
Pa labradorka v C disciplini IPO izpita je kljub vsemu eksot... :-)
Sicer sva bili "eksota" tudi na regijski tekmi lani v organizaciji KD Ljubljana, v kategoriji ISP-C...
Prvič tudi zato ker bom jaz tak izpit opravljala prvič, pa seveda Minny tudi...
S sledenjem sva začeli že v 2009, pa lani resno zastavili, se iz izkušenj učili, delali napake, spraševali kolege, izbirala sem primerne metode... letos nisva bili najbolj pridni, a ta vikend je bil res namenjen sledenju. Osnove so dobre, samo Minny je potrebno spomnit, kaj točno želim od nje... današnji trening me je spravil v dobro voljo in dal nov zagon... da bova tudi po tem vikendu še naprej trenirali in se pripravljali na RH F A!
Poslušnost je sevda podobna kot tista pri RH izpitih, a drugačne so tri vaje - aporti... drugačen je aport, pes ga mora prinesti tudi preko skakalnice in plezalne stene... trenirali sva, bomo videli...
Torej še 5 dni... v soboto pa spet vstajanje pred svitom
aja pa držte pesti!!!

petek, 17. junij 2011

drž'te pesti...

... za naju z Minny jutri, greva opravljat RH FL B (IRP-PO2), drugo stopnjo izpita reševalnega psa - iskanje pogrešanih oseb. Tokrat začuda ne daleč, le pod Šmarno goro, a kot vedno zgodaj. 
Sicer ne prvič... ampak pridno in dobro sva trenirali, sva pripravljeni, le še malo sreče z vetrom potrebujeva na iskanju pa bo
...v nedeljo pa za vreme, da ne bo tako slabo kot je napoved, saj sodim izpite reševalnih psov v Zagorju. Sej vem da ni slabega vremena, le slaba oprema... ampak za vodnike in pse bo lažje če res ne bo ful ulivalo...
Z Minny sva sicer imeli za to nedeljo planirano RO tekmo v Žalcu (braniti stopničke prejšnje tekme), ampak se tudi z veliko kombinatorike ne izzide, žal... malo sodit, pa iz Zagorja v Žalec, na tekmo, pa nazaj sodit... ne, ne bo šlo!
Poročilo sledi...
aja pa naslednji vikend mam fraj... kaj je že to???


nedelja, 12. junij 2011

zelo naporen vikend...

... začel se je s petkom in celodnevo prisotnostjo na Derčevih dnevih (službeno) in soboto dopoldne do 14h sem tudi preživela na MF v LJ...
potem pa hitro domov, z Minny ven, spokat, na Brnik... 17:55 let v Frankfurt, vožnja do Mainz-Kastla, malo druženja s "sotrpini", ki so tako kot jaz opravljali IRO izpit za inštuktorja, pa hitro spat
nedelja, vstat ob 6:30, zajtrk... potem pa ta naporni del... kar so kolegi opravljali od petka popoldne, sem morala jaz v enem dopodnevu:
praktično vodenje skupine oz delo z enim psom... naloga nakazovanje na "zaboj za nakazovanje", poudarke je bil na mojem delu kot inštuktor... priprava, izprašati vodnika o delu doslej, izbrati pomočnike, določiti in voditi vaje, narediti analizo dela. Potem "v teku" do naslednje točke - poslušnost. Druga skupina izpitnikov, žrebaš ali vaja preskok ali nova vaja pri poslušnosti v IRO pravilniku, ki prične veljati 2012... Torej kako bi naučili vajo "sedi v gibanju, odpoklic, prostor med tekom do vodnika, stoj na daljavo in odpoklic do vodnika"... Ko sem prišla je ravno Ida, kolegica iz Danske vodila skupino... potem sem bila na vrsti jaz, izžrebam ravno to novo vajo. Paul s svojo psičko je moj tečajnik... delo sem opravila za prav dobro oceno, ker sem skupino premalo integrirala v delo, šola za drugič...
potem mi da Martin test, tečem pisat - vprašanja so splošno kinološka znanja, PVP, metodika šolanja, poznavanje govorice psov, imam 20 minut časa...
potem me že čakata Ruedi in Alois, moja naloga je oceniti značaj (nrav) psa, ki ga vodnik predstavi v različnih situacijah - hoja mimo ljudi, privez tako da je vodnik izzven vidnega polja, mimo gre tuja oseba, igra z vodnikom in tujo osebo, oblajanje vodnika, reakcija na hrup...
Martin nas že čaka in z vsakim ima analizo, poda mu oceno... izpit smo uspešno opravili vsi razen ene vodnice. 
Potem pa prijeten sprehod z Gerlinde in psi, dobra pizza, pa veliko smeha na letališču ob dooolgem čakanju na polet domov... minilo je malo več kot 24 ur odkar sem odšla od doma včeraj...
naporno, prijetno... in z nazivom in licenco IRO inštruktor

petek, 10. junij 2011

nedelja, 5. junij 2011

prvič na stopničkah...

... vstajanje spet zgodaj, ob 6h... malo čez osem prijava na vežabališču KD Grosuplje. Danes je bil najin prvi nastop v kategoriji RO2, na 3. tekmi v RO za državno prvenstvo, ki jo je organiziralo KD Grosuplje. Prijavljenih nas je bilo 7 tekmovalk s svojimi štirinožci in zaradi goneče psičke v RO1, se je tekmovanje tokrat izjemoma začelo s kategorijo RO2. Pod budnim očesom sodnika Saša Cveka smo si ogledale progo... bilo je kar 5 ovir (2 skoka, gugalnica, miza, slalom, tunel), pa igrače na tleh... pa dve vaji, ki jih midve nisva veliko trenirali, odpoklic iz sedi pred sebe, vodnik v teku in sedi iz teka... Moja "tršica" Maja si je z mano ogledala progo, mi dala zadnja navodila. Na vrsti sva bili peti, torej sva imeli še malo časa, da probava ti dve vaji. Malo popravkov, nagradic in zelo optimistično sem šla pogledat prve tekmovalke. Žal so prve tri naredile toliko napak (3 ovire z nič točkami), da so bile neuvrščene. Šele ena pred mano je dosegla uvrstitev. Nisem razmišljala o tem, grem po Minny jo dam v senco in čakam da me pokličejo...
Začneva super, prostor in okoli psa, slišim kako sodnik reče OK, 2 skoka tudi OK, potem pa sedi, vodnik tek in odpoklic pred sebe - Minny pride pred mojim poveljem... greva naprej, levo 270 stopinj naredi ODLIČNO, pa gugalnica, miza tudi OK, slalom - ja tole ni ravno najina ovira (nisva agilitašici) ampak izpeljeva, potem igrače... to nisva veliko trenirali in Minny zanima le zakaj tole leži po tleh?! 
Greva naprej: sedi, obrat, prostor - OK, tunel - OK, obrat levo krog: Minny malo zaide, potem pa še sedi med tekom - moram ponovit povelja, pa desno - zopet Minny malo odnese in cilj... čas je dober, sodnik pove oceno in točke,
Za mano delata še dva para, ko zaključita grem "firbcat" v pisarno, pravijo da bodo ravno vpisali... in ko gledamo začetek dela v RO3 mi Polona pove: Ej tretje sta! Ja SUPER, torej stopničke!
Tudi "tršica" Maja in Roxy sta dobro opravili s progo in bili drugi.
Ostali naši trije pa 4.mesto Rene, 5. mesto Brane (edini moški tekmovalec) in 6. mesto Polona v kategoriji RO1. Bravo KD Ljubljana!!! 
(Zdej si moramo pa res narediti naše RO majice)...
Razglasitev prvih treh v kategoriji RO2 s sodnikom:
 Minny s pokalom in nagrado (pa novo klobaso):
 ...in končalo se je nedeljo dopoldne

sreda, 1. junij 2011

pa je junij

... in najina druga letošnja tekma RO, tokrat že v razredu RO2. Za prehod iz prve v drugo stopnjo moraš biti dvakrat na tekmi pozitiven:
http://www.rally-o.si/pravilnik.htm
Ampak najprej morajo moji "osnovnošolci" v petek in soboto opraviti BBH izpit... kot so pokazali včeraj smo dobro pripravljeni, pridni so trenirali... sedaj pa bomo videli kako bo ob tremi?! Jaz vem da so sposobni, oni in seveda tudi njihovi psi... torej v soboto ZMAGAMO!
V nedeljo pa nastopava v Grosuplju prvič v kategoriji RO2 Minny pa jst... izpit te stopnje sva opravile na zasenženem poligonu KD Krim, novembra lani, pod reflektorji... tud midve se bova trudili...
kako pa bo, pa upam tudi na filmčku, držite pesti! Hvalaaa....

nedelja, 29. maj 2011

...še malo pa polovica 2011 mimo?!

... ja kot vsi pravijo je fajn da blog živi, samo žal to vedno ni izvedljivo...
Včasih zmanjka časa še za spanje, kaj šele pisanje vtisov, misli, dogodkov.
Dogaja pa se, seveda se... dnevi so polni, napolnjeni do zadnje minute. Včasih ko prevzameš neko dolžnost, se ne zavedaš koliko časa ti to vzame, pa čeprav je zelo prijetna, se veliko novega naučiš, spoznaš ljudi, pridobiš nove prijatelje... Mislim na naše "pasje vaje", pa naj si bo to vodenje tečaja Osnovna šola v KD Ljubljana, sojenje na IRO izpitih po svetu, vodenje IRO seminarjev za inštruktorje, sojenja doma... pa seveda da ne pozabim treningi, vaje, izpiti, tekmovanja z mojo Minny!!!
in potovanja, letos prvič kar daleč...
za velikonočno-prvomajske praznike sem se prvič v življenju odpravila na daljni vzhod, natančneje na Tajsko. Kot IRO inštruktor sem bila lani določena, da bom vodila 4-dnevni seminar za inštruktorje organzacije Thai RDA - http://thai-rda.org/
Predsednika te organizacije sem spoznala na IRO simpoziju v Fontainebleau-ju v Franciji, kjer sem bila v začetku aprila, ampak to je druga zgodba...
Takrat sva tudi izmenjala maile in se potem preko sodobnih poti komuniciranja dogovorila kakšen bo program seminarja, kakšna so njihova pričakovanja in želje.
Ker še nikoli prej nisem letela tako daleč, predvsem pa nisem bila 11 ur na letalu, sem imela kar malo treme... Najprej pa sem morala priti na Dunaj, saj je bil let direkten iz Vienna Airport do Bangkoka. Z mano na Dunaj je v torek, 26.4. potovala tudi Minny, saj je ostala na počitnicah pri prijateljici na Dunaju.
Prav presenečena sem bila, da let je sorazmerno hitro minil, malo filmov, muzike, spanja, pa pozna večerja in zajtrk pred pristankom... osebje Austrian Airlines je bilo zelo prijazno.
Čeprav sem se pozanimala kakšno bo vreme na Tajskem je bilo v primerjavi s Slovenijo kar malo presenečenje in šok... vročina, vlaga... no ja to paše zraven.
Na letališču so me čakali predsednik Mr. Moo in trije vodniki iz Hong Konga, člani organizacja HKSARDA (http://www.facebook.com/hksard),


ki so na seminarju sodelovali kot opazovalci. Žal psov niso mogli pripeljati na Tajsko, saj je Hong Kong stekline prost in bi morali psi ob povratku v karanteno.
Sledila je kar dolga pot v narodni park Khao Yai. Na poti smo se ustavili v tipični tajski restavraciji, kar ob cesti, sediš na ulici, hrana pa... ja tajska - torej načeloma zelo pikanto, potrudili so se, da sem nekatere jedi lahko tudi jaz poizkusila in pojedla. Saj naš evropski okus, vsaj moj ne, res ni prilagojen na pekoče, pikantni tajski način.
Ob jezeru je center organizacije Thai RDA, kjer so nastanjeni psi, imajo terene za poslušnost, ovire... Tam je tudi potekal seminar. Na drugi strani jezera je bil manjši hotel, kjer sem bila nastanjena.
Prvi večer sem od Mr. Moo-ja zvedela, da bomo morali moj predlog programa dela nekoliko spremeniti. V petek so bili namreč najavljeni predstavniki medijev, kar je pomenilo da mora Thai RDA pripraviti prikazno vajo. Jaz pa naj bi pomagala, da bo bilo "all perfect"?! Razložil je tudi, kako je deluje njihova organizacija, kar je precej drugače kot smo navajeni v Evropi. Thai RDA je bila ustanovljena 2005. Po uničujočem tsunamiju leta 2004 so ugotovili, da potrebujejo izšolane reševalne pse čimbližje mestom, kjer se take katastrofe lahko zgodijo. Povezali so se s Samsung Training Center v južni Koreji in dobili nekaj že izšolanih reševalnih psov kot donacijo Samsunga. V Thai RDA kot vodniki sodelujejo tudi prostovoljci, nekaj pa jih je redno zaposlenih kot vodniki reševalnega psa, ki seveda za pse skrbijo 24 ur.
Kot prostovoljca sta najbolj aktivna Susan in Andy. Prihajata iz Nove Zelandije, vendar že 16 let živita v Aziji, kjer sta zaradi različnih služb zamenjala že nekaj držav... Susan ima zlato prinašalko Savanah, ki ima opravljen RH T A, Andy pa ima mlado 10 mesečno angleško seterko Zambezi. Drug "problem", ki mi ga je predstavil Mr. Moo je bil, da je eden izmed zaposlenih vodnikov dal odpoved in sedaj naj bi Susan in Andy prevzela vsak svojega psa, s katerima je delal ta vodnik...
In tako smo morali spremeniti urnik seminarja... v četrtek smo pričeli z enostavno vajo nakazovanja, da sem spoznala pse in vodnike...  nadaljevali smo z premagovanjem ovir... najprej sem dala nekaj predlogov, kako lahko naredijo ovire bolj "varne".

Na Tajskem v tem letnem času namreč vsak dan ob cca 14 uri dežuje, kar je pomenilo, da smo morali trening prekiniti. Nadaljevali smo tako, da smo za vsakega psa naredili plan treningov premagovanja ovir.
Popoldne pa smo se posvetili nakazovanju na "alert box" - zaboj za nakazovanje, morali smo sicer improvizirati, saj ni bil najboljše zgrajen.
Zvečer smo pripravili scenarij za petkovo prikazno vajo... pred odhodom na vadbišče gasilske brigade, kjer je potekal prikaz smo za motivacijo psov naredili še nakazovanje na zaboj. Vsi psi so naredili zelo dobro, pokazal se je napredek.



Na vadbišču smo naredili še motivacijo v tista skrivališča, kjer bo posamezen pes iskal... sodelovali so Savanah, Seua in Nara. Žal čas prikaza ni bil najboljše izbran, saj je seveda deževalo... ampak vodniki in psi so se potrudili!
V soboto smo dan pričeli s predavanjem oz teoretičnim delom o tem kako mora inštruktor načrtovati in voditi treninge, kakšni so načini komunikacije, kako se učimo ljudje, kako psi... potem pa o nakazovanju, delu z "alert box", zakaj uporabljamo drsno zanko (slip lead, Schlupfleine)... vse je potekalo internaktivno, veliko je bilo vprašanj...
Popoldne pa smo še enkrat naredili nakazovanje na zaboj in nekaj poslušnosti in premagovanja ovir.
Počasi se je temnilo in bližal se je čas vrnitve v Bangkok. Tokrat sem tja potovala s Susan in Andyjem. Triurna vožnja je hitro minila ob aktivni debati o psih, šolanju, izpitih, možnostih na Tajskem... Susan in Andy namreč njune psičke učita tudi odkrivanja raka pri ljudeh. S tem se ukvarja fundacija GCCF, katere del je tudi Thai RDA.
Nedelja pa je bila namenjena ogledu Bangkoka, z Mr. Moo-jem sva naredila analizo seminarja, potem pa sem se odpravila na letališče kjer sva s Susan klepetali dokler niso klicali, da se moram vkrcati na letalo, s katerim smo potem preko noči leteli nazaj na zahod.
Ko sem prišla do Magdalene, kjer je bila Minny na počitnicah, je Minny zopet pokazala, kako so te psi veseli ko se vrneš in mogla nehati cviliti, mi plezati v naročje, dajati lupčkov... in seveda njen zaščitni znak migati z repom, bolje rečeno s celo ri...
Prav vesela sem, da sem sem bila določena da vodim seminar na Tajskem... Poleg novih izkušenj, urjenja kot inštruktor, utrjevanja angleščine, spoznavanja nove kulture, dežele... sem dobila še nekaj novih prijateljev... in preko sodobnih poti komuniciranja smo lahko dnevno v stikih...

sreda, 25. maj 2011

Dobrodelni projekt "Never give up"

Sporočam naprej...

Matej Markovič, zame eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:
10 dni zapored - od 3. do 12. junija - bo Matej s prijatelji in znanimi slovenskimi tekači v različnih slovenskih krajih na štadionu odtekel maraton. Pridružite se jim(nam) za poljubno število krogov ali le za navijanje in dobro družbo!

- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK
- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE
- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE
- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA
- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane
- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC
- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER
- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA
- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ
- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)


Druge možnosti prispevkov:
-poljubne donacije na

Transakcijski račun za donacije:
Območnega združenja rdečega križa Ajdovščina
TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015
Namen: Deset krogov za deset nasmehov

-za zapestnico je najmanj 3,50€ (+poštnina) (kontakt na strani www.nevergiveup.si)
-za majico najmanj 10,00€(+poštnina)
-SMS sporočilo na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.
-poleg ostalih dejavnosti zbirajo plastične zamaške. Te lahko že sedaj zbirate in potem prinesete na dan prireditve na stadion.


Moja pobuda blogerjem: na svojih blogih objavite novico in širite novico o akciji! K širjenju novice pa pozivam tudi bralce.

nedelja, 8. maj 2011

nedelja, 8.5.2011

vstali sva ob 04:15 in se po vseh jutranjih aktivnostih odpravili na KD Krim, po prijavi pa nad tunel Golovec, cilj dananšnje sončne nedelje je bil opraviti IRP-PO2 (RH FL B), to je drugo stopnjo izpita reševalnega psa - iskanje pogrešanih oseb...
za disciplino iskanje sva bili na vrsti drugi, za našim Petrom in Inno, ko sta prišla po hribu navzdol je že obraz povedal, da se ni izšlo... to ponavadi ni dobra popotnica na naslednjega, saj potem obstaja vprašanje ali je mogoče, pa se z Minny nisva dale motiti, se zagnale v hrib, prijavile sodniku in pred iskalnim območjem sem jo poslala najprej na desno stran... Minny se požene skozi borovnice in izgine v smrečju in grmičevju, nekaj časa je ni, potem jo zagledam pred sabo in jo že želim poklicati, a dvigne nos in izgine nazaj globoko na desno stran iskalnega območja... moje misli: tole pa mora imeti osebo v nosu... čakam, čakam a Minny se vrne in ker sva tim in ji zaupam, jo pošljem na levo, kjer pa se ne želi oddaljiti kot ponavadi, premaknem se naprej in pošljem desno... gre v globino in kmalu z dvignjim nosom odirja, po nekaj sekundah se zasliši lajež, če se prav spomnim je bila kaka 4 minuta, oseba na robu iskalnega območja, na 70 globine desno... tečem do tja in "ujamem zajčka" (če pa borovnice skrivajo veje), Minny mi pride na pomoč... no ja enega mava si mislim, potem pošiljam levo, pa desno, prideva do 150 metra, na desni so posekana drevesa, Minny z zanimanjem teče tja, dviguje nos, a se vrne, pošljem desno, gre globoko, pride nazaj, pošljem še enkrat levo in Minny odgalopira desno za hlode - lajež, eto drugi... vendar sva že na 200 metrih... najbrž sva spustili enega levo, ko ni hotela daleč... čas se izteka, pošljem še do konca iskalnega območja... a žal ni laježa
sledi odjava, sodnikova ocena in povedo mi, da je bila prva oseba na prvi liniji, desno, v grmovju; tudi Inna je ni našla in nakazala...
no izkušnja za drugič
kako pa je izgledalo na poligonu - pa povedo premikajoče slike:
http://www.youtube.com/watch?v=iqC30MVKmd4
no midve bova pridno trenirali in bova junija zmagali!!!