Veterinarska fakulteta, 5. letnik, piše se leto 1995, poletje, predmet Kinologija, ocena 10, tole pa je bila seminarska naloga:
ŽIVETI S PSOM
- moja pot v kinologiji -
Kolikor daleč v otroštvo se lahko spomnim, so me zanimale živali, predvsem psi.
Prvi pes s katerimi sva postala prijatelja je bil bokser. Imeli so ga sosedi v bloku. Večkrat je prišel do naših vrat in po njih praskal. Za nagrado je dobil piškot in včasih sva odšla pred blok in se na travi igrala.
Ker v otroštvu nisem imela nikakršnih negativnih izkušenj s psi, se jih nisem bala ravno nasprotno, vzljubila sem jih. To pa je počasi preraslo v željo po mojem in samo mojem kužku. Starši so bili toliko pametni in niso popustili mojim otroškim željam, saj menim, da otrok do 12 leta starosti ni sposoben sam skrbeti za psa.
Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, je stric kupil afganistanskega hrta. Aš je bil veličasten pes. Sprva sem se ga nekoliko bala, verjetno zaradi velikosti. Pes je to čutil in se me je izogibal. Sčasoma pa sva postala velika prijatelja. Ob nedeljah sem mu nosila kosti, skupaj smo hodili na izlete in sprehode. Stric je prihajal z njim na obisk vsaj enkrat na teden. Takrat sem se mu posvetila za vsaj pol ure, ga čohala, se z njim pogovarjala, dobil pa je tudi kakšen priboljšek. Na tiste čase imam zelo lepe spomine.
Približno v istem času so družinski prijatelji kupili nemškega ovčarja. Namenjen je bil njihovi hčerki - moji prijateljici, ki pa je bila kot jaz stara šele 8 let. Zaradi tega in težav s sosedi so psa še pred dopolnjenim enim letom starosti prodali policiji.
Naslednji moj pasji prijatelj je bil sosedov labradorec Dren. Takrat sem se tudi navdušila za to pasmo, čeprav takrat pri nas še ni bila razširjena.
V srednji šoli pa sem začela starše resno prepričevati o nakupu psa. Kot je to pogosto so mi obljubili, da dobim psa, če popravim ocene pri zgodovini. To je bilo v tretjem letniku. Takrat sem začela tudi bolj intenzivno prebirati literaturo o psih. Kot prva mi je prišla v roke Zidarjeva knjiga O psih. Navdušila sem se nad kraševcem in takrat je malo manjkalo in dobila bi mešanca med kraškim in nemškim ovčarjem.
Starši so videli da moje navdušenje ne pojenjuje, ocene sem popravila in držali so besedo. Prijatelji, ki so že imeli labradorca, so nas prepričevali naj kupimo psa te pasme. Njihov pes je v tistem času obiskoval tečaj za šolanje reševalnih psov in navdušila sem se, da bi se s to vejo kinologije ukvarjala tudi jaz.
Tri dni po mojem sedemnajstem rojstnem dnevu sem psa, bolje rečeno kužka dobila. V Ljubljano je pripotoval iz Kopra, iz legla delovnih - reševalnih psov. Jago je bil star že skoraj tri mesece. Takoj sem se zaljubila v njegove temne očke in velika črna ušesa.
Na srečo sem imela takrat pouk v turnusu. Tako svoj prvi teden v novem okolju ni bil sam doma. Dopoldan sem bila jaz z njim, ko pa sem jaz odšla, je že prišel iz šole brat.
Kot novopečeni lastnik psa sem seveda prehrani in negi posvečala veliko pozornosti. Vsi obroki so bili določeni do grama natančno, prav tako ure hranjenja. Nekoliko težav sem imela le, da sem ga navadila na čistočo v stanovanju. Iz trinajstega nadstropja do pritličja mine kar precej časa in kuža včasih ni zdržal. Počasi so minevali meseci in kuža je rasel v psa.
Ko je bil star sedem mesecev sva se pridružila spomladanskemu osnovnemu tečaju v kinološkem društvu Ilirija. Ker še nisem imela vozniškega izpita me je oče vozil dvakrat na teden v Podutik. Vendar mu ni bilo težko,saj so starši videli, da sem postala vestni lastnik psa in sem svojo dolžnost resno vzela.
Prav takrat se je pri Jagu pričelo obdobje pubertete in s tem tudi nekaj problemov. Ker stanujem v središču mesta, je bil pes na jutranjih in večernih sprehodih na vrvici. Na popoldanskem daljšem sprehodu, ko sva odšla na Grad, pa je bil spuščen. V tej svoji svobodi je zelo užival. Igral se je z drugimi psi, vohal je pasje novice in veselo dvigal nogo ob vsakem drevesu ali grmu. Ob koncu sprehoda ali pa kar tako ga je bilo vedno zelo težko priklicati. Seveda zato ni bil kriv Jago, ampak moje nepoznavanje pasje psihe kot tudi vzgoje psa.
Ko je prilezel iz pubertete se je tudi nekoliko zresnil, a kot odrasel pes se je hotel v srečanjih z enakopravnimi psi rangirati. Tu pa sem nastopila zelo ostro in sem uspešno preprečila vse pasje pretepe.
Poleti leta 1989 sva opravljala izpit stopnje B in ga tudi uspešno opravila. Prav tako sva v tem in naslednjem letu obiskala nekaj državnih in mednarodnih razstav in Jago je dosegel naziva R. CAC in R. CACIB. Počasi sem spoznavala in vstopala globlje v kinološke vode.
To leto sem tudi dokončala srednjo šolo in potrebno se je bilo odločiti, kaj bom študirala. Kot naravoslovno usmerjena sem nihala med biologijo, medicino in veterino. Odločitev nazadnje ni bila težka in ni mi žal.
Ker v KD Ilirija ni potekal tečaj za šolanje reševalnih psov, sem se jeseni istega leta pridružila začetni skupini v KD Ljubljana. V skupini nas je bilo šest. Šolanje sem vzela zelo resno. Poleg vaj, ki smo jih imeli enkrat tedensko sem s psom delala še vsaj trikrat na teden. Vse to se je seveda obrestovalo. Jago se je hitro učil in dojemal, kaj od njega pričakujemo in videti je bilo da so mu vaje v veselje.
V začetku leta 1990 sem se tudi udeležila svojega prvega lavinskega tečaja v Tamarju. Sama nisem mogla verjeti s kakšno lahkoto in kako hitro sem se vključila v "pasjo družbo", kot jo v šali poimenujemo. Seveda nas je družila ljubezen do psov, gibanja na svežem zraku in seveda želja pomagati ljudem v stiski ali nesreči.
Moje izjemno navdušenje je nekoliko upadlo, ko sva bila z Jagom neuspešna na izpitih. Vendar je bila želja, da bi nekoč s svojim psom lahko pomagala reševati človeška življenja močnejša. Še bolj sem zagrizla v delo in to je obrodilo sadove. Svoj prvi izpit sva opravila z odlično oceno. Do konca leta 1991 pa sem opravila še štiri izpite z Jagom in večino izpitov vodnika.
Vodnik reševalnega psa pa mora poleg izpitov, ki jih opravlja s psom, teh je šest, opraviti tudi izpite vodnika. Teh je kar nekaj: Poznavanje nevarnosti v gorah, Poznavanje in samovarovanje v ruševini, Prva medicinska pomoč, Prva veterinarska pomoč, Poznavanje vrvne tehnike, Orientacija in topografija ter Izpit za radioamaterja III. stopnje. Izpiti vodnika so namreč pogoj za priznanje lavinskih, ruševinskih in izpita za iskanje pogrešanih oseb.
V naslednjem letu mi je ukvarjanje s psom vzelo večino prostega časa, vendar mi nikoli ni bilo žal. Udeležila sem se mednarodne vaje reševalnih psov na Jezerskem, imeli smo propagandne nastope na Drenigovem memorialu, na tekmovanju policijskih službenih psov, z enoto Civilne Zaščite občine Bežigrad in z Interventno enoto Mesta Ljubljane. Izobraževali smo se na lavinskem tečaju in na jesenskem usposabljanju na Rogli. Jaz pa sem se udeležila tudi tečaja za inštruktorje in opravljala izpit za sodnika pripravnika za ocenjevanje zunanjosti za VIII. skupino FCI. Poleg vsega tega so vsaj enkrat tedensko potekale vaje v našem društvu. Udeležila pa sem se tudi prve prave iskalne akcije na Nanosu.
Ob koncu leta sem izpolnjevala pogoje za udeležbo na državni preizkušnji reševalnih psov. Taka preizkušnja poteka vsako leto. Udeležijo se je lahko vodniki s psi, ki so opravili tretji stopnjo ruševinskega izpita in zahtevane izpite vodnika. Najboljših dvanajst se uvrsti v republiško mobilno enoto reševalnih psov, ki je formirana pri Ministrstvu za obrambo.
V letu 1992 sem prevzela skupino začetnikov v KD Ljubljana in vodila tečaj dokler niso opravili osnovnih izpitov. Tudi to leto smo nastopali na propagandnih nastopih v Domžalah, Kopru, Lescah in na svetovnem prvenstvu šolanih službenih psov, ki je bilo v Ljubljani. Udeležila sem se drugega dela tečaja za inštruktorje, moji tečajniki pa so uspešno opravljali izpite. Opravila sem še manjkajoče izpite vodnika in tako sem izpolnjevala pogoje za udeležbo na vajah reševalnih psov v tujini, ki jih je bilo kar nekaj. Tako sem lahko v praksi uporabila naučeno znanje tujih jezikov in združila prijetno s koristnim.Ob koncu leta sem zopet opravljala preizkušnjo za uvrstitev v republiško enoto in jo tudi uspešno opravila.
S tem se je izpolnil eden mojih ciljev. Biti pripravljena pomagati reševati človeška življenja.
V naslednjih letih sem se udeleževala vseh prireditev, nastopov, vaj in izobraževanj s področja reševalnih psov. V letih 1993 in 1994 sta bili v Sloveniji organizirani dve veliki mednarodni vaji reševalnih psov, na katerih sem sklenila kar nekaj prijateljstev, ki jih preko pisem še ohranjam. Udeležili pa smo se tudi velike vaje Pomoči in reševanja ob potresu, ki je bila pod okriljem Združenih narodov organizirana v Wiener Neustadtu. Na tej vaji sem pridobila bogate izkušnje, ki jih s pridom uporabljam. Ob koncu leta 1993 sem opravila tudi izpit za inštruktorja šolanja reševalnih psov. Vedno pa sem se tudi uvrščala v republiško enoto.
V tem času se je tudi sama dejavnost zelo razmahnila. Enote reševalnih psov so v Celju, Domžalah, Kamniku, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mirni, Mozirju in Tržiču. V letu 1995 smo zaradi novega koncepta civilne zaščite po regijah, ustanovili tudi enote reševalnih psov v Naklem, Novem Mestu, Tolminu, Trbovljah, Zagorju.
Ker sem toliko časa preživela s psom sem ga tudi zelo podrobno spoznala. Seveda ob dodatnem izobraževanju in branju strokovne in poljudne literature. Vendar je praksa najboljši učitelj. Učenje na lastnih napakah pa je najbolj uspešno, čeprav mogoče kdaj boleče. Koliko veselih ur in trenutkov sem preživela z Jagom, le kdo bi jih štel. Če ga ne bi bilo, najbrž ne bi nikoli spoznala toliko zanimivih ljudi in sklenila nova, trajna prijateljstva.
Glede na študij, ki sem si ga zbrala, upam da bom lahko tudi v bodoče lahko uspešno združevala ukvarjenje s psom v prostem času in poklic.
Prav to ukvarjanje s psom pa je že davno preraslo meje hobija, saj šolati in imeti reševalnega psa niso le vaje enkrat tedensko. Pripravljen moraš biti vložiti ves svoj jaz v to delo. Vendar ni nikomur izmed nas žal. Ali drugače, večina ki ima starega psa ali je celo že umrl je kupila novega in vztraja v naši družbi.
Imeti psa postane način življenja.
Pravzaprav se ne spomnim, kako sem živela in kaj sem počela cele dneve preden sem dobila psa.
Večino idej za to nalogo sem dobila med počasnimi večernimi sprehodi z Jagom. Takrat čutim neko povezanost z bitjem, ki mi ljubezen nesebično vrača, me spravi v dobro voljo, ko to nobenemu človeškemu prijatelju ne uspe. S svojim obnašanjem me pomirja in tako polnim svoje notranje baterije. Njegovo obnašanje ne more biti zlagano ali zaigrano, ima pa sposobnost izkoriščati moje napake. Vse kar počne je pristno, prvinsko saj ga vodijo nagoni.
V teh osmih letih sem ga toliko spoznala, da vem kaj želi in kaj bo naredil še preden se to zgodi. To mi je veliko pomagalo pri šolanju in vzdrževanju kondicije reševalnega psa, saj mu velikokrat že iz izraza na obrazu preberem ali je koga našel. Razumem tudi njegovo vohljanje in zasledovanje vonja, poskušam se vživeti v videnje sveta z nosom.
Svoje znanje pa z velikim veseljem predajam prijateljem - lastnikom psov, da bodo tudi oni lahko rekli:
"S takim pristopom do psa, je življenje z njim postalo užitek, veselje in nepretrgano odkrivanje novega."
Končala bom z najlepšo zahvalo psu, kar jih poznam. Napisal jo je lord Byron na nagrobni spomenik svojemu novofundlandcu:
Lepota brez ničimernosti,
moč brez okrutnosti,
pogum brez predrznosti,
skratka vse človeške kreposti,
brez človeških slabosti.
