večna tema

Naslednji zapis je nastal pred časom, pa sem ga dopolnila in verjetno ga lahko vsako leto dopolnem z novimi znanji, spoznanji, izkušnjami...
Pa ima tako "zgodovinsko vrednost", saj sem rekla, da bo blog posvečen zgodovini mojega ukvarjanja s psi...inštruktorica za delo reševalnih psov sem postala davnega leta 1993... se pa navezuje tudi na "danes", na 2011, ko ERPS organizira izobraževanje/seminarje za nove inštruktorje za delo reševalnih psov, katerega nosilec sem.
Torej:

Ena izmed vedno zanimivih tem v krogih vodnikov reševalnih psov, pa tudi drugih kinologov je »biti inštruktor«. Kaj to sploh pomeni? In postavi se nekaj vprašanj?

1. Zakaj to – šolanje reševalnih psov, sploh počnemo?
Končni cilj MORA biti usposobljen reševalni par (vodnik+pes) za resnične reševalne akcije (iskanje pogrešanih ali iskanje ponesrečenih po potresih, eksplozijah, drugih naravnih nesrečah, ...)
2. Kakšna ja vloga vodnika/-ce?
Njegova/na motivacija, zakaj se je sploh pridružil enoti reševalnih psov, kakšni so njegovi cilji, koliko časa in volje ima, ali se je sposoben podrejati vodenju, ali lahko deluje v timu, skupini, ...
3. Kakšna je vloga inštruktorja/-ice pri vzgoji, izobraževanju in pripravi vodnika na izpite (mogoče tekmovanja), kot vmesno stopnjo do končnega cilja? Oziroma mogoče boljše kakšne lastnosti mora imeti inštruktor?
Na enem izmed seminarju za inštruktorje, ki sem ga obiskovala, je bil prvi stavek prvega predavatelja: "Inštruktor šola vodnika in ne psa!" Mogoče na to velikokrat pozabimo.
Seveda mora imeti inštruktor/-ica določena znanja o izobraževanju odraslih (andragogika) - kako razložiti, kako motivirati, kako analizirati delo, kako podati kritiko, kako dati navodila, ...
Tu je seveda zelo pomebno, da ima dobro znanje o vodenju (saj je na treningih pravzaprav ŠEF). Ki mora dati točna navodila, kako in na kakšen način pa jih poda, je seveda odvisno komu jih podaja. Pomembno je tudi na kakšen način ta vodnik/-ca najlajžje dojema, ali je to začetnik, že izkušen vodnik/-ca.
Kar se tiče vodenja obstaja dobra knjiga "Eno minutni vodja": https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=040604&Artikel=3201
Zelo uspešni uporabljajo tudi NLP:
http://www.nlpi.si/?NLP
Skoraj prepričana sem, da se vsi skupaj verjetno premalo posvečamo psihološki pripravi vodnika pa tudi inštruktorja.
Saj kot smo že neštetokrat rekli, naše ukvarjanje s psom NI samo hobi.
Je pa res, da še tako dober inštruktor NE more narediti NIČ, če vodnik nima pravega interesa, volje, časa ... Je pa vedno stresno za inštruktorja, če njegov vodnik ni uspešen, saj vsak najprej pogleda vase in se vpraša kaj je naredil narobe. In tukaj bi nam več psihološkega znanja in pripav zanesljivo pomagalo, da bi uspešnejše naredili analizo in postavili novo pot do cilja.

Torej kaj pomeni biti inštruktor:
Inštruktor vodnike in njihove pse vidi in dela z njimi (načeloma) 1-2x na teden in v nekaj urah vsak reševalni par naredi 2-3 kratke vaje. Torej vsakemu reševalnemu paru posveti lahko recimo dobre pol ure časa. Seveda ima vsak inštruktor v skupini več različnih reševalnih parov/vodnikov. Vsak ima svoje težave, probleme, ideje, zmožnosti, znanje, želje, voljo, ... In sedaj mora inštruktor v pravzaprav kratkem času delati izredno intenzivno. Prilagajati se vsakemu posamezniku. Nemogoče, da pride na trening nepripravljen, če seveda želi kaj doseči, napredovati, doseči cilj.
Na že omenjenem seminarju smo večkrat slišali, da beseda HITRO v šolanju reševalnega para NE obstaja. In večina vodnikov seveda želi HITRO (instant) doseči cilje. Seveda jim skoraj ne moremo zameriti, saj se celotno življenje v današnjih časih tako (na hitro, instant) odvija.

MANJ JE VEČ!!!
Trening moramo končati, ko bi pes in vodnika »še«, ko je še veliko volje, želje...
Ampak tu se pokaže velikost in sposobnost inštruktorja. Ustvariti tako zaupanje, da mu vodnik verjame, da bosta z malimi koraki daleč prišla. Mogoče samo primer – večina vodnikov na treningu poslušnosti naredi celoten program ali vsaj vse vaje. Kaj nam to prinese – površnost psa in vodnika pri opravljanju vaj, nezanimanje psa za vaje in s tem posledično vodnikovo slabo voljo saj pes ne želi delati.
Če se zopet spomnim seminarja, en izmed zelo pomembnih nasvetov je, da vsako vajo razdelimo v najmanjše možne enote. In potem vsako od teh poizkušamo izpiliti do odličnosti. In potem sestavimo v celoto. Ampak kako to razložiti mlademu, nadebudnemu vodniku, ki ga njegovi kolegi vodniki ves čas sprašujejo: »Ja kdaj pa greš ti na izpit?« In potem se HITI!!! Če seveda inštruktor ne poseže vmes in vodniku razloži zakaj in kako bosta počasi, z malimi koraki prav tako prišla do cilja.
Še nekaj je zelo pomembno. Če inštruktor nima pomočnika je lahko vsak trening kar problematičen. Še posebno z novimi vodniki in psi. Saj je izredno težko dati (neizkušenemu vodniku) tako točna in dobra navodila , da bo vedel kaj mora narediti ko markira za psa drugega neizkušenega vodnika. Če pa inštruktor markira sam potem pa ni nikogar, ki bi vodil, usmerjal, »bremzal« vodnika, ki dela s psom.
In še ena moja misel, ki sem jo povedala na prvem treningu, ko sem prvič (kot še inštruktor pripravnik) prevzela skupino novih vodnikov, daljnega leta 1991. Inštruktor ne pripravlja vodnika in psa za izpit, preizkušnjo, tekmovanje, vajo – ampak »gradi« svojega bodočega »sodelavca« v resnični reševalni/iskalni akciji. Torej kaj je najpomembnejše, kaj je končni cilj: doseči, da je vodnik samostojen, samozavesten, da zna paziti nase in na svojega psa in NAJBOLJ pomembno: da se nauči BRATI svojega psa. Samo to bo v resnični reševalni/iskalni akciji lahko vodniku pomagalo, da bo s pomočjo psa reševal človeška življenja.
In če je ta cilj dosežen potem tudi opravljanje izpita, preizkušnje ali sodelovanje na tekmovanju (po mojem mnenju) ni več problem.
Res pa je, da inštruktor ne more biti z vodnikom takrat, ko bi ga najbolj rabil (izpit, preizkušnja). Lahko le nakanadno analizirata (tudi s pomočjo kamere, mmenja sodnika, ...) delo in se iz te izkušnje oba kaj naučita in planirata treninge.

koledar

Leto 2011 se je začelo nekoliko drugače kot dve leti pred tem... z nekaj več prostimi vikendi, česar po tempu 2009 in 2010 nisem bila ravno vajena.

V januarju sva se z Minny udeležili lavinskega tečaja na južnem Tirolskem, ki je letos zaradi pomankanja snega v dolini Ahrntal, prvič potekal na gorskem prelazu Würzpass - slovensko bi lahko rekli prelaz zelišč :-) in tam tudi uspešno opravili lavinski izpit druge stopnje RH L B.

Letos zopet poteka tudi seminar oz izobraževanje za bodoče inštruktorje za delo reševalnih psov pri ERPS, katerega nosilec sem... zopet novi izzivi, naloge, pa tudi veliko prijetno preživetih dni. Enkrat sem predavala jaz - veterina: anatomija, bolezni, prevetiva, cepljenja...; pa obdelali smo teme igra, nakazovanje, markiranje... Upam, da bom svoje znanje in izkušnje znala prenesti svojim bodočim kolegom.

Prejšnji teden pa smo se odpravili na Vršič, kjer je potekalo zimsko usposabljanje vodnikov reševalnih psov ERPS. Super, da se je tečaja udeležilo toliko vodnikov začetnikov letnika 2011, se nam ni bati za prihodnost... jaz pa sem vodila skupino bodočih inštruktorjev in po mnenju vseh smo izpolnili cilje!

Sedaj pa se začne tisti pravi ritem, ko ne bo časa za vdihnit...

torke in četrtke vodenje skupine Osnovna šola v KD Ljubljana, ki se zaključi začetek junija z izpitom BBH, v ponedeljkih in četrtkih trening vodnikov ERP KD Ljubljana, ob sredah imava z Minny treninge obrambe, morava tudi začeti z resnimi treningi sledenja - cilj je izpit IPO1 konec junija...

vikendi pa: trening za državno prvenstvo, piknik in predavanje za tečajnike, trening pri kolegih v Tritolu, državno prvenstvo v Varpolju, IRO simpozij v Franciji, pa službene obveznosti, RO tekma, skupna vaja ERPS, potem med prvomajskimi prazniki mogoče na Tajsko, kamor me organizacija IRO pošilja kot inštruktorja, pa izpiti reševalnih psov, zopet nekaj službenega, potem so na en vikend v maju planirane kar 3 različne stvari, bomo videli kaj se bo odvilo, pa zaključki seminarjev za bodoče inštruktorje, izpiti v društvu, RO tekma, seminar za inštruktorje, izpiti reševalnih psov in bo konec polovice leta...

in se bo dalo spet vdihniti...

torej od naslednjega vikenda dalje mogoče kak dan prost... vse ostalo je splanirano

pa začnimo :-)

zakaj blog?

Ko sem se pred skoraj 22 leti pridružila Enoti reševalnih psov KD Ljubljana, ni bilo teh sodobnih poti komuniciranja (mobitel, SMS, MMS, internet, blog, FB...)
Takrat smo našo dejavnost publicirali v edini kinološki "reviji" Kinolog. In jaz sem velikokrat pisala "proste spise" o naših vajah, izpitih, akcijah, preizkušnjah....
Ko prebiram bloge mlajših kolegov pa sem dobila idejo, da bi bilo zanimivo združiti zgodovino in nove medije... tako bo blog posvečen zgodovini mojega delovanja v ERP, ki se je pričel z mojim prvim psom Jagom Rovezinskim, labradorcem, rojenim leta 1987, ki je bil z menoj dobrih 13 let.
In tu je ena najina dogodivščina:

MEDNARODNA VAJA POMOČI V NESREČI - EXERCISE ´93

V okolici avstrijskega mesta Wiener Neustadta, ki leži približno 50 kilometrov južno od Dunaja, je od 1. do 6. septembra letos potekala prva, lahko bi rekli svetovna vaja pomoči v nesreči. Nosilec vaje je bil Urad združenih narodov za humanitarno pomoč (Departement of Humanitarian Affairs - DHA) oz. Urad združenih narodov za pomoč v nesreči (UN Disaster Relief Office - UNDRO), organizator pa Reševalne enote avstrijskih oboroženih sil (Austrian Forces Disaster Relief Unit - AFDRU).

Preko Republiškega urada za zaščito in reševanje (RUZR) pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije (MORS), je bila Mobilna enota reševalnih psov Slovenije (MERP/93) o nameravani udeležbi na tej vaji obveščena vnaprej. Vodstvo MERP/93 je, po dogovoru z RUZR o številu udeležencev, izbralo ekipo, ki se je vaje udeležila. V ekipi je bilo  7 vodnikov s psi: Damijan Dimič s psičko Kalo, Vera Mikolič s psom Zorom, Edi Perko s psom Maksom, Katja Skulj, zadolžena za veterinarsko prvo pomoč s psom Jagom Rovezinskim, Andrej Stanovnik, namestnik opreativnega vodje s psičko Ajko, Miran Tišler s psom Barryjem, Miran Udovč s psičko Kalo in Vlado Gerbec, organizacijski poveljnik MERP/93 ter Božo Talan, zadolžen za oskrbo vodnikov in psov.

Zadnji sestanek slovenske ekipe, v kateri so bili poleg članov MERP/93 še štirje opazovalci iz RUZR, je bil v petek 27. avgusta v prostorih RUZR. Tu so nas seznanili s predpostavko vaje, ki je bila naslednja: v sredo 01.09.1993 ob 23:30 po lokalnem času je gosto poseljeno industrijsko območje države X prizadel močan potres. Situacija je postala kritična, ker je bila prizadeta tovarna razstreliva. Lokalne in vojaške oblasti države X same niso kos situaciji. V četrtek, 02.09.1993 v zgodnjih jutranjih urah je o nesreči obveščena DHA Geneva, ki takoj pošlje opazovalce na prizadeto območje, ki ga je predstavljalo mesto Wiener Neustadt in njegova okolica. V DHA Geneva se neprestano, ves četrtek, stekajo informacije o nesreči in v popoldanskih urah DHA Geneva, na podlagi razpoložljivih podatkov, zaprosi za mednarodno pomoč. Obvestili so nas še, da je zbor ekipe v četrtek 2. septembra ob osmi uri zjutraj pred stavbo MORS.

Člani MERP/93, udeleženci vaje smo se zbrali v četrtek, 2. septembra ob četrt na osem pred skladiščem CZ v vojašnici na Rojah. V tovorno prikolico, ki smo jo imeli s seboj, smo spravili vso potrebno opremo za reševanje, osebno opremo vodnikov ter opremo za pse, šotore in mobilno kuhinjo. S tremi vozili, od katerih dve nam je dala na voljo RUZR, enega pa Mesto Ljubljana, smo se odpeljali na zborno mesto.

Po krajšem sestanku vseh članov ekipe, smo se ob devetih (RUZR je klic na pomoč iz @eneve dobila ob 8:00) odpravili na pot proti Šentilju. Tam nas je ob trinajsti uri pričakoval oficir avstrijske vojske. Ob četrt čez eno uro popoldne smo prestopili mejo in po krajšem postanku v kasarni v Lipnici, kjer smo dobili nadaljna navodila, smo nadaljevali pot proti Wiener Neustadtu. Okoli sedemnajstih smo prispeli v mestece Grossmittel in se javili v Jansa Kaserne, kjer smo bili, kot tudi vse ostale iskalno - reševalne enote (Search And Rescue - SAR teams), nameščeni. Bili smo prva reševalna enota iz tujine, ki je bila po klicu na pomoč, na mestu nesreče. Ves večer in v teku noči so v Jansa Kaserne, kjer je bil tudi operativno - organizacijski center vaje (On-Site-Operation Co-ordination Center - OSOCC), prihajale ostale enote iz tujine. Aktivno sodelujoče iskalno - reševalne enote so bile iz naslednjih dvanajstih držav: Avstrije, Belgije, Finske, Francije, Islandije, Nemčije, Poljske, Rusije, Španije, Švice, Velike Britanije in seveda Slovenije. Poleg tega pa je še nadaljnih 20 držav iz štirih kontinentov poslalo na vajo "EXERCISE 93" svoje opazovalce. Skupno število udeležencev vaje se je približalo številki 1000.

V petek 03.09.1993 ob 8:00 se je pričel akcijski del vaje. Potekal je na dveh mestih: na vojaškem poligonu v Blumau in v okolici bivše tovarne razstreliva Tritolwerk. Vojaki avstrijske vojske so v dobrem mesecu na obeh mestih pripravili 30 različnih ruševin. Slovenski izvidniško reševalni enoti so v centru kot prvo iskalno točko določili lokacijo št. 10 v Blumau, za povezavo s centrom pa smo dobili radijsko postajo. Tam naj bi že bila ruska tehnično reševalna enota. Ker smo bili Slovenci popolnoma avtonomna enota s svojimi vozili, nam je policija le pokazala pot do lokacije. Tu pa smo ugotovili, da organizacija ne poteka tako kot je bilo pripravljeno. Kljub informacijam, ki smo jih dobili v centru, smo bili prvi na ruševini. Seveda smo si takoj razdelili delo in v slabih 20 minutah so psi nakazali in potrdili nahajališče dveh oseb v kleti stavbe in ene lutke (mrlič) v obrobju ruševine. Zaradi okvare radijske postaje nismo dobili zveze s centrom, da bi zahtevali tehnično in medicinsko pomoč. Tako smo obema ponesrečencema nudili prvo pomoč, enega z lažjimi poškodbami smo transportirali na varno, pri drugem pa je ostal eden izmed vodnikov. Medtem so na to lokacijo z več helikopterji pripeljali novinarje. Tako je hitro in uspešno reševanje slovenske enote, saj smo prvi izmed vseh enot iz tujine pričeli z iskanjem in reševanjem na ruševinah, postalo tudi medijsko odmevno. Ruska enota je prišla na pomoč dobro uro po našem prihodu. Predali smo jim ponesrečenca, ki se je še nahajal v ruševini, mi pa smo odšli na lokacijo št. 7, ki nam jo je določil center. Preiskati smo morali porušen objekt in okolico, kamor naj bi se razbežali stanovalci. Dva psa sta sistematično preiskala ruševino in nakazala ter potrdila nahajlišče ene osebe v kleti in dveh lutk v pritličju. Ostali vodniki oz. psi pa so pri temeljiti preiskavi okolice našli 18 otrok, enemu smo nudili tudi prvo pomoč in ga predali medicinskim enotam. Za reševanje smo porabili le 20 minut. Ker je bila za nami že ruska tehnična enota, smo odšli na lokacijo št. 12. Tu so že reševali španski gasilci. Takoj smo preko prevajalca avstrijske vojske vzpostavili kontakt z vodjo španske enote in ponudili pomoč pri iskanju ponesrečencev. Dogovorili smo se za način dela in sodelovanje je hitro in učinkovito steklo. Tu smo tudi ponovno, preko radijske postaje španske enote, dobili zvezo s centrom. V eni uri in pol intenzivnega iskanja so psi nakazali in potrdili nahajališča šestih oseb, ki so bile zakopane globoko v ruševini in dveh lutk. Medtem, ko so španski gasilci odkopavali ponesrečence, smo mi preiskali še porušen objekt na lokaciji št. 11. V slabe pol ure iskanja so psi nakazali in potrdili nahajališča štirih oseb in ene lutke. Iz centra smo dobili sporočilo, da naj počakamo na tej lokaciji, saj je na poti nova radijska postaja in topel obrok. Po krajšem počitku, smo dobili od vodje lokacije št. 11A navodila, naj preiščemo še to ruševino. Psa sta v desetih minutah nakazala in izmenično potrdila najdbo dveh oseb v ruševini, vizuelno pa smo našli eno lutko v prvem nadstropju. Po končanem iskanju smo v center javili, da smo na teh lokacijah zaključili z delom. Napotili so nas na lokacijo št. 9. Preden pa smo odšli, je opazovalec ZN zabeležil število najdenih oseb na posameznih lokacijah in začuden je bil kako hitri in uspešni smo. Na lokaciji št. 9 smo morali preiskati porušeno šolo in vrtec. Na površini ruševine smo vizuelno našli 4 otroke, ki so bili v nezavesti. Po radijski postaji smo takoj zahtevali medicinsko pomoč. Prenesli smo jih na varno in jih postavili v pravilni položaj. Na ruševini so bili tudi že avstrijski gasilci, ki so nam takoj ponudili tehnično pomoč. V sami ruševini so psi po približno 25 minutah samostojnega iskanja nakazali in potrdili nahajališča devetih oseb in dveh lutk. Za nami je na to lokacijo prišel tudi opazovalec ZN, ki je beležil uspehe ekip in nam povedal, da smo tako hitri in učinkoviti, da nas komaj dohaja. V center smo javili, da smo končali z delom. Naša naslednja lokacija je bila št. 6. Vendar tu z delom še ni končala švicarska enota, zato smo mi z delom nadaljevali na lokaciji št. 8. Psi so, v dokaj obsežni ruševini, kjer smo morali preiskati tudi klet in prvo nadstropje, v dobre četrt ure nakazali in potrdili nahajališča treh oseb in ene lutke. Ker smo več kot eno uro čakali na tehnično in medicinsko pomoč, smo dvema ponesrečencema, ki sta bila v kleti nudili prvo pomoč in ju s priročnimi sredstvi transportirali na varno. Ker je bil za ob 20:00 sklican sestanek vodij enot sva se z Vladom Gerbcem odpravila v kasarno, ostala člani enote pa so po navodilih opazovalca ZN, pred prihodom tehnične ekipe, odšli na lokacijo št. 15. Tam je ruska ekipa potrebovala pomoč izvidnikov s psi. Vendar na tej lokaciji psi niso iskali ponesrečencev, saj so prej posredovale druge enote. Slovenska enota je z delom zaključila ob pol desetih zvečer.

Na sestanku se nam vodja španske ekipe zahvalil za dobro sodelovanje. Ostale enote pa so poročale, da so se na različnih lokacijah srečevali z istimi problemi kot mi. Radijske zveze so bile preobremenjene, zato medicinske enote niso dobile informacij kje jih potrebujejo in so prihajale na lokacije z veliko zamudo. Enote, ki niso imele lastnih vozil, so se srečevale še s problemom prevoza. Dobili smo tudi informacije, da bodo reševalne akcije potekale čez vso noč, vendar se je slovenska enota odločila, da zaradi utrujenosti psov, saj so neprekinjeno delali 12 ur, na nočnih akcijah ne bomo sodelovali.

Naslednje jutro smo se ob 7:30 javili v centru in poslali so nas na lokacijo št.14, v Blumau. Tu so že bili Španci, s katerimi smo prejšni dan izvrstno sodelovali. Ruševina je bila ena izmed težjih v območju Blumau. Španski gasilci so že našli in rešili šest oseb, mi pa smo s psi še enkrat temeljito preiskali celotno ruševino. Uporabiti smo morali tudi vrvno tehniko, saj se je bilo potrebno spustiti okrog 5 metrov in preiskati podzemne rove. Tudi tu smo se dobro izkazali in po dobri uri iskanja je vodja zagotovili, da v ruševini ni več živih ponesrečencev. Naslednja naša naloga je bila lokacija št. 16. Ruševina je bila porušena tovarna razstreliva, ki je bila dobro podkletena in zato izredno zahtevna za preiskavo in kot tudi za reševanje. Vendar to za nas in španske gasilce, ki smo tudi že v centru prišli na "dober glas" ni bil nerešljiv problem. Psi so v uri in pol intenzivnega iskanja nakazali in potrdili nahajališča šestih oseb in treh lutk. Vendar smo na tej ruševini ostali do konca reševanja in se od španskih gasilcev marsikaj naučili.

Ob 18:00 so se vse reševalne akcije na vseh lokacijah zaključile. Slovenska enota je bila daleč najuspešnejša po številu najdenih ponesrečencev, skupaj kar 71, kot tudi po številu lokacij na katerih je iskala oz. reševala.

Večerji je sledil družaben večer, ki smo ga Slovenci porabili, da smo vzpostavili kontakte z angleškimi gasilci, pa tudi s švicarskimi in nemškimi reševalci.

Naslednji dan je bil namenjen ogledu Dunaja in Wiener Neustadta. V popoldanskih urah pa so si vsi udeleženci, reševalci in opazovalci ogledali prikaz reševalnih tehnik in opreme. Planiran je bil tudi še prikaz oskrbe enot iz zraka in ogled tehničnih naprav na letališču, zvečer pa poslovilno srečanje udeležencev vaje na Teresianischen Militaerakademie. Vendar se je že popoldne vreme, ki je bilo ves čas vaje zelo ugodno, spremenilo in pričelo je deževati. Slovenska reševalna enota se je tako odločila, da se bomo raje podali na pot proti domu. Naši opazovalci pa so ostali še v ponedeljek na analizi vaje.

Po našem mnenju, kot tudi po izjavah organizatorjev, opazovalcev ZN in članov drugih enot se je slovenska enota zelo dobro izkazala. Psi in vodniki smo pokazali dobro fizično in psihično kondicijo, psi so ruševine in teren hitro, natančno in sistematično preiskovali in so utrujenost pokazali šele proti koncu drugega dne, vodniki smo v delo in sposobnost psov popolnoma zaupali, enota se je bila sposobna prilagajati različnim situacijam, odlično smo sodelovali z ostalimi enotami pri samem reševanju kot tudi z vodstvom vaje na vseh sestankih, pokazali pa smo tudi dobro znanje nudenja prve pomoči in poznavanja vrvne tehnike, kajti to ni naša primarna naloga, saj smo izvidniško reševalna enota.

Ta vaja je bila za nas velika preizkušnja, ki smo jo dobro prestali. Vse kar smo se naučili pa bomo koristno uporabili v prihodnjih vajah in resničnih akcijah, kjer bo usposobljenost naših psov in nas samih reševala človeška življenja. Upam, da nam le-te ne bo treba nikoli preizkusiti na resnični akciji.

javno

prijetno branje