... spet malo zgodovine ali kako sem prvič sodila IRO izpite v Avstriji

... sedaj ko jutri odhajam na sojenje IRO izpitov v Avstriji, ki so tudi državno prvenstvo, na katerem bom sodila že četrtič v zadnjih petih letih še članek, ki sem ga napisala o svojem prvem sojenju na IRO izpitih v Avstriji:

IRO IZPITI, KRONEUBURG, AVSTRIJA, 4.-6. maj 2007

V koledarju Mednarodne organizacije reševalnih psov - IRO za leto 2007 je dvanajst terminov za izpite reševalnih psov po izpitnem programu IRO in FCI. Izpiti največkrat potekajo v disciplinah: iskanje v ruševini, iskanje pogrešanih na terenu in slednje. V Kroneuburgu pa so potekali tudi v disciplini reševanje iz vode.

Delegirani smo bili trije IRO sodniki: Detlef Kühn, Jaroslav Sedlak in Katja Skulj. Zaradi velikega števila prijavljenih reševalnih parov, pa je bil naknadno za soboto določen še četrti sodnik Gerd Tanner.

V četrtek popoldne sem prišla v mestece Kroneuburg, na poligon društva HWR, ki so bili organizatorji izpitov. Ker sem bila določena, da v petek sodim poslušnost sem si, skupaj z vodjem poligona, ogledala kako so ga pripravili in se dogovorila vse potrebno za izvedbo izpita: strel, skupina, pes v skupini, hrup za motenje, oznake za odlaganje in plazenje.

Potem sem si skupaj z vodjem izpitov Erikom Koczijem, vodjem delovišča ruševina in sodnikom Jaroslavom Sedlakom ogledala še delo ruševino oziroma opuščeno zgradbo in teren za iskanje pogrešanih oseb. Za soboto in nedeljo sem bila določena da sodim iskanje pogrešanih oseb. Obe delovišči sta bili v bližini mesta, kjer smo bili sodniki nastanjeni v hotelu.

V petek so se izpiti na vežbališču pričeli ob 9 uri. Izmenično so vodnikov opravljali vaje poslušnosti in premagovanja ovir – sodil je Jaroslav Sedlak. Tretji sodnik Detlef Kühn pa je v petek sodil vsaj iskanja – sledenje, iskanje pogrešanih in iskanje v ruševini.

V petek je večina vodnikov opravljala izpite prve stopnje. To se je pokazalo tudi pri vajah poslušnosti. Mogoče še najbolj pri vaji plazenje, ki pri večini psov še ni bila dobro naučena. Pri vaji plazenja mora biti pes stalno s komolci in prsmi na tleh, z zadnjimi nogami pa se lahko malo dviguje. Preplaziti mora 10 metrov. Psi so tudi velikokrat zamenjevali vaje v gibanju, tako so se namesto stoj vsedli, namesto da bi sedeli so ležali.

Nekaj reševalnih parov, pa je pokazalo zelo dobro znanje in usklajenost pri vajah poslušnosti. Najboljše znanje sta pokazala vodnik in pes iz Turčije, ki je prvič opravljal izpit.  Vse skupaj sem ocenila 20 reševalnih parov.

V petek so se izpiti končali okoli 18 ure. V prijetni družbi smo se sodniki in vodniki, člani društva, ki je izpite organiziralo, se še kar nekaj pogovarjali o šolanju in delu psov.

V soboto so se izpiti na vseh deloviščih pričeli že zelo zgodaj. Ta dan se ocenjevala iskanje pogrešanih oseb. Z vodjo delovišča in markerji smo se dobili ob že 5:30. Tri markerje smo razporedili v iskalno območje, ki je bil polporaščen listnat gozd v katerem je bilo ogromno čemaža, ki ima zelo močan vonj. Zanimalo me je, če bo pse kaj motilo, pa ni bilo nobenih težav. Ta dan so reševalni pari opravljali le izpite druge stopnje. Pes in vodnika morata v 20 minutah preiskati 300 m dolga in 50 metrov široko iskalno območje. Sredinska linija je bila potka skozi gozd, ki je naredila dve kljuki v levo. Pes je moral res preiskovati 50 metrov daleč, saj so bili markerji skriti na robovih.

Ta dan je bil za iskanje zelo ugoden. Zjutraj je sicer še nekoliko rosilo in zaradi nižjega pritiska so morali prvi psi, ki so opravljali izpit preteči več, da so prišli do vonjave, ki se je širila od skrite osebe. Okoli 8h pa je pričelo pihati in je psom precej olajšalo delo. Nekateri so res na velike razdalje dobili vonjavo in vodniki so morali pokazati kar dobro fizično kondicijo, da so trikrat hitro pretekli tudi razdaljo 200 metrov do markerja in nazaj do sredinske linije.

Večina psov je bila zelo dobro vodljiva in so po navodilih in usmerjanju vodnika preiskovali iskalno območje. Večina vodnikov je bila tudi že izkušenih in je znala prepoznati, kdaj ima pes vonjavo v nosu in takrat je pustila psa, da je vonjavo zasledoval do markerja – skrite osebe.

Z izjemo nekaj psov so ostali oblajali vztrajno, glasno in do prihoda vodnika ostali ob markerju in lajali.  Neuspešna sta bila le dva reševalna para.

Popoldne smo preživeli v prijetnih prostorih društva, kjer smo v debatah izmenjevali izkušnje. Organizatorji so tudi pripravili projekcijo slik, ki so bile posnete ta dan, predvsem z izpitov reševanja iz vode.

V nedeljo zjutraj so se zlovešče napovedi vremenoslovcev izpolnile. Deževalo je celo noč in prav nič ni kazalo, da bo nehalo. Vodja iskalnega območja, markerji in sodnica smo bili ob pol sedmih na parkirišču pred gozdom. Vodniki, ki so ta dan markirali, niso imeli sreče, saj dež do konca ni prenehal.

No kljub vsemu, vodniki reševalnih psov smo navajeni dela v vsakih vremenskih razmerah, zato smo z delom pričei ob sedmi uri. Ta dan je izpit opravljalo 10 reševalnih parov, eden izmed njih izpit prve stopnje, ostali izpit druge stopnje.

Kljub neugodnim razmeram, nizek pritisk, dež, velika vlaga so psi dobro delali. Občasno je zapihal rahel veter, kar je pomagalo psom, da so vonj skrite osebe dobili že na večje razdalje. Večinoma so bili vodniki z veliko izkušnjami, ki so z dobro taktiko iskanja in vodenjem psa, našli vse tri osebe prej kot je bil čas iskanja.  Dva reševalna tima pa žal nista bila uspešna.

Ta dan so bili na vrsti tudi 4 naši reševalni pari iz ERPS (Enote reševalnih psov Slovenije). Vsi so pokazali zelo dobro delo in našli vse tri osebe prej kot v 20 minutah. Psi so sistematično, po navodilih vodnika preiskovali iskalno območje. Najdeno osebo so vztrajno nakazovali do prihoda vodnika.

Z delom smo zaključili okrog poldne in takrat je tudi prenehalo deževati.

Odpravili smo se na vežbališče, kjer so še potekale vaje poslušnosti in premagovanja ovir.

Ko so vsi reševalni pari zaključili z delom, so organizatorji zelo hitro pripravili končne rezultate. Sodniki smo morali še podpisati delovne knjižice in dokumente z uradnimi rezultati.

Organizatorji so tudi letošnji gostitelji in IRO svetovnega prvenstva za reševalne pse.  Dobro so prestali generalno preizkušnjo pred prvenstvom, ki bo v mestecu Eisenstadt blizu Wiener Neustadta in okolici, od 25. junija do 1. julija 2007.

Po krajši zaključni slovesnosti sem se poslovila od prijaznih gostiteljev in se napotila proti domu.
Rezultati

najprej delo... potem počitnice

Jutri se z Minny odpravljava v Gmunden oz bližino tega mesta, kjer je poligon SVÖ Gmunden Regau, ki je organizator letošnjega avstrijskega državnega prvenstva za reševalne pse oz IRO izpitov...
včeraj zjutraj je še kazalo, da bova mogoče lahko opravljali RH T B, ampak popoldne je prišla (do)končna odločitev in sprememba - torej sodim iskanje v ruševini in ne premagovanje ovir.
Za to disciplino je prijavljenih je 45 reševalnih parov, kar pomeni za sodnika: sojenje v petek in soboto od 7:30 do 19h, v nedeljo pa do 14h... kar naporno
Zame in Minny pomeni pa vstajanje vsak dan ob 5h, da ima Minny malo daljši sprehod, saj bo potem večino dneva preživela v avtu... no zjutraj je treba prehodit ruševino, pa dobro uro imam pavze  kosilo... po koncu pa upam narediva kakšen trening... pa kak daljši sprehod
Pa jutri moram malo preizkusiti termiko v tej ruševini, pa kako pes dobi in "zasleduje" vonj...
ampak Minny bo bolj ko ne počivala...
Vse skupaj je prijavljenih 99 reševalnih parov - 9 RH F B (sled), 45 RH FL B (iskanje pogrešanih)... no vsaj toliko jih je na na zadnjem seznamu, če se ni še kdo odjavil?!
 nedeljo po zaključni prireditvi pa proti LJ in v ponedeljek naprej proti jugu - v Finido, kjer naju čaka nekaj dni zasluženih počitnic, z veliko plavanja, lovljenja frizbija, malo trikcev, dolgih sprehodov...

"gostujoče pero"

Tudi temu članku bi se lahko reklo "zgodovina"... Čeprav je bil pripravljen za drugo stran, ga vseeno objavljam v celoti, torej
Minny in jaz na najinem prvem izpitu leta 2009:

Minny na prvem (pred)izpitu

Že dolgo nisem pisala »prostega spisa«... Če že sem za kakšno revijo pisala o »pasjih« reševalnih prireditvah - izpith ponavadi nisem sodelovala kot vodnik.

Tokrat me je Barbara iz ERP KD Krim, ki je organiziral izpite prosila, da naj napišem najino nedeljsko zgodbo. Tako sem neke vrste »gostujoče pero« na strani ERP KD Krim!

Tokrat pa sem bila ponovno v vlogi kandidatke za izpit oziroma sva bili skupaj z Minny v vlogi reševalnega para, ki opravlja predizpit.

Kar nekaj časa je minilo odkar sem z Lurom opravljala izpit, lani v Kasernu IRP-L3. Zato sem imela pred tem predizpitom kar nekaj treme. Ali kakorkoli se že temu reče.

Kljub kar dologoletnim izkušnjam, saj sem kot vodnica reševalnega psa opravila kar nekaj izpitov, preizkušenj, tekem je z novim psom zopet vse drugače. Predvsem nekaj časa traja, da se vodnik in pes spoznata, da se vodnik nauči brati psa, Da postaneta par, ki deluje v harmoniji. Če ima en slab dan, drugi potegne voz naprej, kjer se oba člena dopolnjujeta!

Pravzaprav to ni bil najin prvi izpit, poleti sva se že preizkusili v RO (rally obidience) 1, a žal neuspešno. Ampak takrat je bila Minny vseeno tri mesece mlajša.
Ker je bil minuli vikend, tisti izpitni vikend v koledarju KRP KZS, sva soboto preživeli nad Črnim kalom na burji in v Kopru, kjer sem sodila izpite IRP-PO. Minny pa je bila seveda z mano, malo smo potrenirali, se malo sprehodili, drugače pa je bila sobota namenjena počitku pred dnevom D – nedeljo. Tokrat sva bile midve na vrsti, da pokaževa svoje znanje – na drugi strani »sodniške mape«, kot smo se hecali!

Zbor za vse vodnike, ki smo opravljali izpit je bil v nedeljo ob 7 uri zjutraj, kot vedno – rana ura. Sicer sva z Minny prišle nekoliko pozneje, ker sva ovire in poligon preizkusili že prejšnji dan. Po prijavi, sem si pripravila vse potrebno – kovinska ovratnica, povodec, delovni brezrokavnik in sodnica Ana me je poklicala, da se lahko prideva prijavit. Ker sva bile edini reševalni par, ki je opravljal predizpit – iskanje v ruševini, je bila moj par Jasna z Blum.

Torej najprej vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Vedela sem, da sva z Minny nekoliko premalo trenirali »vodljivost na vrvici«, ker sem vedno trenirala s prostim psom. In tako je tudi izgledala prva linija – kot bi bile na sprehodu, pes malo v levo, jst pa kot mesečnik (so mi potem povedali). Si bom lahko pogledala na posnetku, saj me je Mateja snemala. Ko pa sva naredili obrat je Minny ugotovila, da se ne sprehajava po tisti travi, ampak delava poslušnost. Postala je pozorna, me občasno pogledala gor, kot sva navajeni s treninga. Seveda pa koncentracija ni trajala dolgo, saj na treningu še vedno dobi hrenovke ali pa se poigrava. Potem sva morali prečkati neprijetni material, to morava še trenirati, odpoklic je bil dober. Potem pa je morala Minny preskočiti tri ovire in tukaj sem ugotovila, kaj bom morala spremeniti pri treningu. Minny namreč obožuje sprehod skozi tunel, cev in to je tudi na izpitu pokazala, kljub temu da to ni ena izmed vaj predizpita. Most sva kar uspešno premagali. Potem še skozi skupino ljudi in prenos psa. Ni bilo odlično, saj je bilo v travi nekja strašno zanimivega in Minny ni prišla na prvo povelje.
Potem pa je morala Minny še mirno ležati, da sta Jasna in Blum opravili vaje. Tudi tu je bil stožec kar preveč mamljiv, Minny se je odločila, da ga mora povohati. Pa tudi ko je ležala je izgledala kot kaka žirafa, tako dolg vrat je imela. Kar čakala je povelje. Vendar je ne strel, ne hrup nista zmotila. Potem še odjava in sodniška ocena – Ana nama je tokrat prisodila dobro oceno. S tem se je prvi (težji) del izpita zaključil.

In trema je naenkrat postala malo večja. Saj sem se bolj bala poslušnosti, saj sem vedela, da tako mlada psička, še ni sposobna dolge koncentracije brez nagrade in bi se vse skupaj lahko odvilo drugače. Sedaj pa sva imeli zelo realne možnosti, da uspešno opraviva izpit. Drugega dela – iskanja ene osebe v ruševini me sicer ni bilo strah, saj sem vedela, da Minny to obvlada. Ampak, živčki so delali in prišla sem na iskalno območje 1 URO prezgodaj... No ja, malo smo poklepetali in hitro je minilo. Šla sem do avta in pripravila opremo – čelada, nahrbtnik, rokavice, se oblekla v kombinezon. Naredila isti postopek kot ga naredim pred iskanje na treningu, odnesla igračo, kot da jo dam tistemu, ki se bo skril... Sodnik Andrej mi je rekel, ko se boš pripravila pridi.

Prideva do Andreja, Minny na povelje mirno obsedi, da se prijavim, dam Minny na prostor in še od vodje delovišča izzvem vse potrebno za delo. Minny skušam olajšati delo, primem vrvico in naredim točno tako, kot vedno pred iskanjem, Minny začne vleči in lajati in jo spustim v iskalno območje. Minny hitro pregleda nekaj (znanih) skrivališč in izgine v garažo na desni strani in čez nekaj sekund se zasliši lajež. Počakam da vztrajno laja in javim: Pes nakazuje ponesrečenca. Andrej mi dovoli da grem do Minny, ki je bila kar kakih 50 metrov daleč, ves čas laja, enkrat vmes malo prekine. Ko pa pridem do garaže se obrne in pogleda če se to jaz, a gre takoj samostojno nazaj do osebe, ki je ležala na polici, na višini 1 metra. Sedaj vem, zakaj lajež takoj ni bil globok in vztrajen, Minny je poizkušala priti do nje. Povprašam jo če je vse OK, pokličem Minny, ki je seveda nekoliko presenečena, ker ni nagrade in greva ven. Vprašam sodnika, le moram še naprej iskati in reče, da lahko zaključiva in naj počakam na izhodišču. Minny pripnem za ovratnico in ji govorim: še bova iskali, saj je bilo to prvič, da pri najdeni osebi ni dobila igrače. Potem, ko mi je Andrej povedal oceno – odbil je 5 točk, ker je prekinjala lajež stečeva ven, kjer prosim Lidijo, naj se skrije za avto, da jo Minny poišle in dobi svojo igračo.

In – naredili sva predizpit IRP-P R (RH E)!

Kot vsi vodniki, ki smo opravljali izpit, sem tudi jaz enkrat markirala, počakala, da je iskanje opravil še zadnji reševalni par in skupaj smo odšli na na poligon KD Krim, kjer smo dobili delovne knjižice.

Ker pa mi je ostalo še nekaj hrenovk, sva z Minny izkoristile postavljene ovire in še malo potrenirali. Lepa, sončna nedelja je bila.