Naslednji zapis je nastal pred časom, pa sem ga dopolnila in verjetno ga lahko vsako leto dopolnem z novimi znanji, spoznanji, izkušnjami...
Pa ima tako "zgodovinsko vrednost", saj sem rekla, da bo blog posvečen zgodovini mojega ukvarjanja s psi...inštruktorica za delo reševalnih psov sem postala davnega leta 1993... se pa navezuje tudi na "danes", na 2011, ko ERPS organizira izobraževanje/seminarje za nove inštruktorje za delo reševalnih psov, katerega nosilec sem.
Torej:
Pa ima tako "zgodovinsko vrednost", saj sem rekla, da bo blog posvečen zgodovini mojega ukvarjanja s psi...inštruktorica za delo reševalnih psov sem postala davnega leta 1993... se pa navezuje tudi na "danes", na 2011, ko ERPS organizira izobraževanje/seminarje za nove inštruktorje za delo reševalnih psov, katerega nosilec sem.
Torej:
Ena izmed vedno zanimivih tem v krogih vodnikov reševalnih psov, pa tudi drugih kinolog ov je »biti inštruktor«. Kaj to sploh pomeni? In postavi se nekaj vprašanj?
1. Zakaj to – šolanje reševalnih psov, sploh počnemo?
Končni cilj MORA biti usposobljen reševalni par (vodnik+pes) za resnične reševalne akcije (iskanje pogrešanih ali iskanje ponesrečenih po potresih, eksplozijah, drugih naravnih nesrečah, ...)
2. Kakšna ja vloga vodnika/-ce?
Njegova/na motivacija, zakaj se je sploh pridružil enoti reševalnih psov, kakšni so njegovi cilji, koliko časa in volje ima, ali se je sposoben podrejati vodenju, ali lahko deluje v timu, skupini, ...
3. Kakšna je vloga inštruktorja/-ice pri vzgoji, izobraževanju in pripravi vodnika na izpite (mogoče tekmovanja), kot vmesno stopnjo do končnega cilja? Oziroma mogoče boljše kakšne lastnosti mora imeti inštruktor?
Na enem izmed seminarju za inštruktorje, ki sem ga obiskovala, je bil prvi stavek prvega predavatelja: "Inštruktor šola vodnika in ne psa!" Mogoče na to velikokrat pozabimo.
Seveda mora imeti inštruktor/-ica določena znanja o izobraževanju odraslih (andragogika) - kako razložiti, kako motivirati, kako analizirati delo, kako podati kritiko, kako dati navodila, ...
Tu je seveda zelo pomebno, da ima dobro znanje o vodenju (saj je na treningih pravzaprav ŠEF). Ki mora dati točna navodila, kako in na kakšen način pa jih poda, je seveda odvisno komu jih podaja. Pomembno je tudi na kakšen način ta vodnik/-ca najlajžje dojema, ali je to začetnik, že izkušen vodnik/-ca.
Kar se tiče vodenja obstaja dobra knjiga "Eno minutni vodja": https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=040604&Artikel=3201
Zelo uspešni uporabljajo tudi NLP:
http://www.nlpi.si/?NLP
Skoraj prepričana sem, da se vsi skupaj verjetno premalo posvečamo psihološki pripravi vodnika pa tudi inštruktorja.
Saj kot smo že neštetokrat rekli, naše ukvarjanje s psom NI samo hobi.
Je pa res, da še tako dober inštruktor NE more narediti NIČ, če vodnik nima pravega interesa, volje, časa ... Je pa vedno stresno za inštruktorja, če njegov vodnik ni uspešen, saj vsak najprej pogleda vase in se vpraša kaj je naredil narobe. In tukaj bi nam več psihološkega znanja in pripav zanesljivo pomagalo, da bi uspešnejše naredili analizo in postavili novo pot do cilja.
Končni cilj MORA biti usposobljen reševalni par (vodnik+pes) za resnične reševalne akcije (iskanje pogrešanih ali iskanje ponesrečenih po potresih, eksplozijah, drugih naravnih nesrečah, ...)
2. Kakšna ja vloga vodnika/-ce?
Njegova/na motivacija, zakaj se je sploh pridružil enoti reševalnih psov, kakšni so njegovi cilji, koliko časa in volje ima, ali se je sposoben podrejati vodenju, ali lahko deluje v timu, skupini, ...
3. Kakšna je vloga inštruktorja/-ice pri vzgoji, izobraževanju in pripravi vodnika na izpite (mogoče tekmovanja), kot vmesno stopnjo do končnega cilja? Oziroma mogoče boljše kakšne lastnosti mora imeti inštruktor?
Na enem izmed seminarju za inštruktorje, ki sem ga obiskovala, je bil prvi stavek prvega predavatelja: "Inštruktor šola vodnika in ne psa!" Mogoče na to velikokrat pozabimo.
Seveda mora imeti inštruktor/-ica določena znanja o izobraževanju odraslih (andragogika) - kako razložiti, kako motivirati, kako analizirati delo, kako podati kritiko, kako dati navodila, ...
Tu je seveda zelo pomebno, da ima dobro znanje o vodenju (saj je na treningih pravzaprav ŠEF). Ki mora dati točna navodila, kako in na kakšen način pa jih poda, je seveda odvisno komu jih podaja. Pomembno je tudi na kakšen način ta vodnik/-ca najlajžje dojema, ali je to začetnik, že izkušen vodnik/-ca.
Kar se tiče vodenja obstaja dobra knjiga "Eno minutni vodja": https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=040604&Artikel=3201
Zelo uspešni uporabljajo tudi NLP:
http://www.nlpi.si/?NLP
Skoraj prepričana sem, da se vsi skupaj verjetno premalo posvečamo psihološki pripravi vodnika pa tudi inštruktorja.
Saj kot smo že neštetokrat rekli, naše ukvarjanje s psom NI samo hobi.
Je pa res, da še tako dober inštruktor NE more narediti NIČ, če vodnik nima pravega interesa, volje, časa ... Je pa vedno stresno za inštruktorja, če njegov vodnik ni uspešen, saj vsak najprej pogleda vase in se vpraša kaj je naredil narobe. In tukaj bi nam več psihološkega znanja in pripav zanesljivo pomagalo, da bi uspešnejše naredili analizo in postavili novo pot do cilja.
Torej kaj pomeni biti inštruktor:
Inštruktor vodnike in njihove pse vidi in dela z njimi (načeloma) 1-2x na teden in v nekaj urah vsak reševalni par naredi 2-3 kratke vaje. Torej vsakemu reševalnemu paru posveti lahko recimo dobre pol ure časa. Seveda ima vsak inštruktor v skupini več različnih reševalnih parov/vodnikov. Vsak ima svoje težave, probleme, ideje, zmožnosti, znanje, želje, voljo, ... In sedaj mora inštruktor v pravzaprav kratkem času delati izredno intenzivno. Prilagajati se vsakemu posamezniku. Nemogoče, da pride na trening nepripravljen, če seveda želi kaj doseči, napredovati, doseči cilj.
Na že omenjenem seminarju smo večkrat slišali, da beseda HITRO v šolanju reševalnega para NE obstaja. In večina vodnikov seveda želi HITRO (instant) doseči cilje. Seveda jim skoraj ne moremo zameriti, saj se celotno življenje v današnjih časih tako (na hitro, instant) odvija.
Inštruktor vodnike in njihove pse vidi in dela z njimi (načeloma) 1-2x na teden in v nekaj urah vsak reševalni par naredi 2-3 kratke vaje. Torej vsakemu reševalnemu paru posveti lahko recimo dobre pol ure časa. Seveda ima vsak inštruktor v skupini več različnih reševalnih parov/vodnikov. Vsak ima svoje težave, probleme, ideje, zmožnosti, znanje, želje, voljo, ... In sedaj mora inštruktor v pravzaprav kratkem času delati izredno intenzivno. Prilagajati se vsakemu posamezniku. Nemogoče, da pride na trening nepripravljen, če seveda želi kaj doseči, napredovati, doseči cilj.
Na že omenjenem seminarju smo večkrat slišali, da beseda HITRO v šolanju reševalnega para NE obstaja. In večina vodnikov seveda želi HITRO (instant) doseči cilje. Seveda jim skoraj ne moremo zameriti, saj se celotno življenje v današnjih časih tako (na hitro, instant) odvija.
MANJ JE VEČ!!!
Trening moramo končati, ko bi pes in vodnika »še«, ko je še veliko volje, želje...
Ampak tu se pokaže velikost in sposobnost inštruktorja. Ustvariti tako zaupanje, da mu vodnik verjame, da bosta z malimi koraki daleč prišla. Mogoče samo primer – večina vodnikov na treningu poslušnosti naredi celoten program ali vsaj vse vaje. Kaj nam to prinese – površnost psa in vodnika pri opravljanju vaj, nezanimanje psa za vaje in s tem posledično vodnikovo slabo voljo saj pes ne želi delati.
Če se zopet spomnim seminarja, en izmed zelo pomembnih nasvetov je, da vsako vajo razdelimo v najmanjše možne enote. In potem vsako od teh poizkušamo izpiliti do odličnosti. In potem sestavimo v celoto. Ampak kako to razložiti mlademu, nadebudnemu vodniku, ki ga njegovi kolegi vodniki ves čas sprašujejo: »Ja kdaj pa greš ti na izpit?« In potem se HITI!!! Če seveda inštruktor ne poseže vmes in vodniku razloži zakaj in kako bosta počasi, z malimi koraki prav tako prišla do cilja.
Še nekaj je zelo pomembno. Če inštruktor nima pomočnika je lahko vsak trening kar problematičen. Še posebno z novimi vodniki in psi. Saj je izredno težko dati (neizkušenemu vodniku) tako točna in dobra navodila , da bo vedel kaj mora narediti ko markira za psa drugega neizkušenega vodnika. Če pa inštruktor markira sam potem pa ni nikogar, ki bi vodil, usmerjal, »bremzal« vodnika, ki dela s psom.
In še ena moja misel, ki sem jo povedala na prvem treningu, ko sem prvič (kot še inštruktor pripravnik) prevzela skupino novih vodnikov, daljnega leta 1991. Inštruktor ne pripravlja vodnika in psa za izpit, preizkušnjo, tekmovanje, vajo – ampak »gradi« svojega bodočega »sodelavca« v resnični reševalni/iskalni akciji. Torej kaj je najpomembnejše, kaj je končni cilj: doseči, da je vodnik samostojen, samozavesten, da zna paziti nase in na svojega psa in NAJBOLJ pomembno: da se nauči BRATI svojega psa. Samo to bo v resnični reševalni/iskalni akciji lahko vodniku pomagalo, da bo s pomočjo psa reševal človeška življenja.
In če je ta cilj dosežen potem tudi opravljanje izpita, preizkušnje ali sodelovanje na tekmovanju (po mojem mnenju) ni več problem.
Res pa je, da inštruktor ne more biti z vodnikom takrat, ko bi ga najbolj rabil (izpit, preizkušnja). Lahko le nakanadno analizirata (tudi s pomočjo kamere, mmenja sodnika, ...) delo in se iz te izkušnje oba kaj naučita in planirata treninge.
Trening moramo končati, ko bi pes in vodnika »še«, ko je še veliko volje, želje...
Ampak tu se pokaže velikost in sposobnost inštruktorja. Ustvariti tako zaupanje, da mu vodnik verjame, da bosta z malimi koraki daleč prišla. Mogoče samo primer – večina vodnikov na treningu poslušnosti naredi celoten program ali vsaj vse vaje. Kaj nam to prinese – površnost psa in vodnika pri opravljanju vaj, nezanimanje psa za vaje in s tem posledično vodnikovo slabo voljo saj pes ne želi delati.
Če se zopet spomnim seminarja, en izmed zelo pomembnih nasvetov je, da vsako vajo razdelimo v najmanjše možne enote. In potem vsako od teh poizkušamo izpiliti do odličnosti. In potem sestavimo v celoto. Ampak kako to razložiti mlademu, nadebudnemu vodniku, ki ga njegovi kolegi vodniki ves čas sprašujejo: »Ja kdaj pa greš ti na izpit?« In potem se HITI!!! Če seveda inštruktor ne poseže vmes in vodniku razloži zakaj in kako bosta počasi, z malimi koraki prav tako prišla do cilja.
Še nekaj je zelo pomembno. Če inštruktor nima pomočnika je lahko vsak trening kar problematičen. Še posebno z novimi vodniki in psi. Saj je izredno težko dati (neizkušenemu vodniku) tako točna in dobra navodila , da bo vedel kaj mora narediti ko markira za psa drugega neizkušenega vodnika. Če pa inštruktor markira sam potem pa ni nikogar, ki bi vodil, usmerjal, »bremzal« vodnika, ki dela s psom.
In še ena moja misel, ki sem jo povedala na prvem treningu, ko sem prvič (kot še inštruktor pripravnik) prevzela skupino novih vodnikov, daljnega leta 1991. Inštruktor ne pripravlja vodnika in psa za izpit, preizkušnjo, tekmovanje, vajo – ampak »gradi« svojega bodočega »sodelavca« v resnični reševalni/iskalni akciji. Torej kaj je najpomembnejše, kaj je končni cilj: doseči, da je vodnik samostojen, samozavesten, da zna paziti nase in na svojega psa in NAJBOLJ pomembno: da se nauči BRATI svojega psa. Samo to bo v resnični reševalni/iskalni akciji lahko vodniku pomagalo, da bo s pomočjo psa reševal človeška življenja.
In če je ta cilj dosežen potem tudi opravljanje izpita, preizkušnje ali sodelovanje na tekmovanju (po mojem mnenju) ni več problem.
Res pa je, da inštruktor ne more biti z vodnikom takrat, ko bi ga najbolj rabil (izpit, preizkušnja). Lahko le nakanadno analizirata (tudi s pomočjo kamere, mmenja sodnika, ...) delo in se iz te izkušnje oba kaj naučita in planirata treninge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar