...kmalu spet na pot

...sicer ne daleč, le do Tritola oz naslednji vikend v bližino Wiener Neustadt-a...

Ko pogledam datum zadnje objave se kar malo zgrozim, ampak čas pač teče in tale avgust je bil kar naporen, pa bolj malo sva bili z Minny doma, no ona malo več, ker seveda ni šla z menoj na službeni tridnevni sestanek v Novigrad. Ampak takrat je Minny uživala v družbi Tadeje, se udeležila ponedeljkovega treninga, imela dolge popoldanske sprehode na Ljubljanski grad, pa ohlajanje v fontani, skratka mela se je fajn...

Avgust se je začel s podaljšanjim vikendom na morju, v Finidi, zgodnji jutranji sprehodi, plavanje, malo treninga RO, potem pa delat za nekaj dni, pa sojenje na IRO izpitih in 20. avstrijskem državnem prvenstvu... Sodila sem iskanje v ruševini in ko najdem čas bom zapisala svoja opažanja, saj sem bila kar malo negativno presenečena in razočarana ob videnem...

Potem pa za kratek teden nazaj v Finido, kjer sva z Minny uživale prav pravcate počitnice na morju po dveletnem premoru... saj sem 2009 in 2010 ves dopust porabila za "pasje stvari"...

Potem pa na vikend trening v Tritol, kjer je bilo res super... mala skupina, veliko smo delali, točno tisto kar Minny rabi in zdi se mi, da je sedaj pogruntala, da je cilj iskanje v ruševini, da nakazuje samo na vonj, brez vidnega kontakta in da sicer poizkuša poiskati pot do markerja, a se še vedno v zmerno kratkem času odloči za oblajanje samo na vonj... PRIDNA punca, bomo videli kako bo na jesenskih izpitih!

Pa spet malo delat in nekaj super treningov na poligonu, pa na eni novi ruševini...

Potem pa jaz v Novigrad... in je september

Tale vikend je še fraj, kar pomeni - pospravljanje, pokanje, en trening RO in v nedeljo pot proti Tritolu, kjer bo od 5.-9.9. potekal IRO MRT Training Week - teden treninga za reševalne pare, ki se bodo letos udeležili IRO Mission Readiness Test / Einsatztest - preizkusa usposobljenosti reševalnega para za iskanje v ruševinah.

Tudi letos, že 4 leto zapored sem predavatelj tematike PVP (Prva veterinarska pomoč)... vsaj tako je bilo rečeno julija, od takrat pa ni iz IRO pisarne nobenega navodila oz sporočila več...

No midve z Minny bova v nedeljo zvečer tam...

V petek, 9.9. pa se prične dvodnevno izobraževanje za IRO inštuktorje - ki bi potekalo letos prvič pod novim vodstvom. Nastanjeni bomo v Hotel Schwartz ...bomo videli kako bo...

Ko pridem nazaj pa predavanje za tečajnike v KD Ljubljana, pa RO tekma v KD Maribor, potem pa memorial Boža Talana v KD Zgornja Savinjska dolina, pa seminar in bo oktober ko sodim IRO izpite v Kopru, v organizaciji Društva za reševalne pse Burja, ki letos prvič organizirajo IRO izpite.

Torej gremo novim zmagam naproti...

... spet malo zgodovine ali kako sem prvič sodila IRO izpite v Avstriji

... sedaj ko jutri odhajam na sojenje IRO izpitov v Avstriji, ki so tudi državno prvenstvo, na katerem bom sodila že četrtič v zadnjih petih letih še članek, ki sem ga napisala o svojem prvem sojenju na IRO izpitih v Avstriji:

IRO IZPITI, KRONEUBURG, AVSTRIJA, 4.-6. maj 2007

V koledarju Mednarodne organizacije reševalnih psov - IRO za leto 2007 je dvanajst terminov za izpite reševalnih psov po izpitnem programu IRO in FCI. Izpiti največkrat potekajo v disciplinah: iskanje v ruševini, iskanje pogrešanih na terenu in slednje. V Kroneuburgu pa so potekali tudi v disciplini reševanje iz vode.

Delegirani smo bili trije IRO sodniki: Detlef Kühn, Jaroslav Sedlak in Katja Skulj. Zaradi velikega števila prijavljenih reševalnih parov, pa je bil naknadno za soboto določen še četrti sodnik Gerd Tanner.

V četrtek popoldne sem prišla v mestece Kroneuburg, na poligon društva HWR, ki so bili organizatorji izpitov. Ker sem bila določena, da v petek sodim poslušnost sem si, skupaj z vodjem poligona, ogledala kako so ga pripravili in se dogovorila vse potrebno za izvedbo izpita: strel, skupina, pes v skupini, hrup za motenje, oznake za odlaganje in plazenje.

Potem sem si skupaj z vodjem izpitov Erikom Koczijem, vodjem delovišča ruševina in sodnikom Jaroslavom Sedlakom ogledala še delo ruševino oziroma opuščeno zgradbo in teren za iskanje pogrešanih oseb. Za soboto in nedeljo sem bila določena da sodim iskanje pogrešanih oseb. Obe delovišči sta bili v bližini mesta, kjer smo bili sodniki nastanjeni v hotelu.

V petek so se izpiti na vežbališču pričeli ob 9 uri. Izmenično so vodnikov opravljali vaje poslušnosti in premagovanja ovir – sodil je Jaroslav Sedlak. Tretji sodnik Detlef Kühn pa je v petek sodil vsaj iskanja – sledenje, iskanje pogrešanih in iskanje v ruševini.

V petek je večina vodnikov opravljala izpite prve stopnje. To se je pokazalo tudi pri vajah poslušnosti. Mogoče še najbolj pri vaji plazenje, ki pri večini psov še ni bila dobro naučena. Pri vaji plazenja mora biti pes stalno s komolci in prsmi na tleh, z zadnjimi nogami pa se lahko malo dviguje. Preplaziti mora 10 metrov. Psi so tudi velikokrat zamenjevali vaje v gibanju, tako so se namesto stoj vsedli, namesto da bi sedeli so ležali.

Nekaj reševalnih parov, pa je pokazalo zelo dobro znanje in usklajenost pri vajah poslušnosti. Najboljše znanje sta pokazala vodnik in pes iz Turčije, ki je prvič opravljal izpit.  Vse skupaj sem ocenila 20 reševalnih parov.

V petek so se izpiti končali okoli 18 ure. V prijetni družbi smo se sodniki in vodniki, člani društva, ki je izpite organiziralo, se še kar nekaj pogovarjali o šolanju in delu psov.

V soboto so se izpiti na vseh deloviščih pričeli že zelo zgodaj. Ta dan se ocenjevala iskanje pogrešanih oseb. Z vodjo delovišča in markerji smo se dobili ob že 5:30. Tri markerje smo razporedili v iskalno območje, ki je bil polporaščen listnat gozd v katerem je bilo ogromno čemaža, ki ima zelo močan vonj. Zanimalo me je, če bo pse kaj motilo, pa ni bilo nobenih težav. Ta dan so reševalni pari opravljali le izpite druge stopnje. Pes in vodnika morata v 20 minutah preiskati 300 m dolga in 50 metrov široko iskalno območje. Sredinska linija je bila potka skozi gozd, ki je naredila dve kljuki v levo. Pes je moral res preiskovati 50 metrov daleč, saj so bili markerji skriti na robovih.

Ta dan je bil za iskanje zelo ugoden. Zjutraj je sicer še nekoliko rosilo in zaradi nižjega pritiska so morali prvi psi, ki so opravljali izpit preteči več, da so prišli do vonjave, ki se je širila od skrite osebe. Okoli 8h pa je pričelo pihati in je psom precej olajšalo delo. Nekateri so res na velike razdalje dobili vonjavo in vodniki so morali pokazati kar dobro fizično kondicijo, da so trikrat hitro pretekli tudi razdaljo 200 metrov do markerja in nazaj do sredinske linije.

Večina psov je bila zelo dobro vodljiva in so po navodilih in usmerjanju vodnika preiskovali iskalno območje. Večina vodnikov je bila tudi že izkušenih in je znala prepoznati, kdaj ima pes vonjavo v nosu in takrat je pustila psa, da je vonjavo zasledoval do markerja – skrite osebe.

Z izjemo nekaj psov so ostali oblajali vztrajno, glasno in do prihoda vodnika ostali ob markerju in lajali.  Neuspešna sta bila le dva reševalna para.

Popoldne smo preživeli v prijetnih prostorih društva, kjer smo v debatah izmenjevali izkušnje. Organizatorji so tudi pripravili projekcijo slik, ki so bile posnete ta dan, predvsem z izpitov reševanja iz vode.

V nedeljo zjutraj so se zlovešče napovedi vremenoslovcev izpolnile. Deževalo je celo noč in prav nič ni kazalo, da bo nehalo. Vodja iskalnega območja, markerji in sodnica smo bili ob pol sedmih na parkirišču pred gozdom. Vodniki, ki so ta dan markirali, niso imeli sreče, saj dež do konca ni prenehal.

No kljub vsemu, vodniki reševalnih psov smo navajeni dela v vsakih vremenskih razmerah, zato smo z delom pričei ob sedmi uri. Ta dan je izpit opravljalo 10 reševalnih parov, eden izmed njih izpit prve stopnje, ostali izpit druge stopnje.

Kljub neugodnim razmeram, nizek pritisk, dež, velika vlaga so psi dobro delali. Občasno je zapihal rahel veter, kar je pomagalo psom, da so vonj skrite osebe dobili že na večje razdalje. Večinoma so bili vodniki z veliko izkušnjami, ki so z dobro taktiko iskanja in vodenjem psa, našli vse tri osebe prej kot je bil čas iskanja.  Dva reševalna tima pa žal nista bila uspešna.

Ta dan so bili na vrsti tudi 4 naši reševalni pari iz ERPS (Enote reševalnih psov Slovenije). Vsi so pokazali zelo dobro delo in našli vse tri osebe prej kot v 20 minutah. Psi so sistematično, po navodilih vodnika preiskovali iskalno območje. Najdeno osebo so vztrajno nakazovali do prihoda vodnika.

Z delom smo zaključili okrog poldne in takrat je tudi prenehalo deževati.

Odpravili smo se na vežbališče, kjer so še potekale vaje poslušnosti in premagovanja ovir.

Ko so vsi reševalni pari zaključili z delom, so organizatorji zelo hitro pripravili končne rezultate. Sodniki smo morali še podpisati delovne knjižice in dokumente z uradnimi rezultati.

Organizatorji so tudi letošnji gostitelji in IRO svetovnega prvenstva za reševalne pse.  Dobro so prestali generalno preizkušnjo pred prvenstvom, ki bo v mestecu Eisenstadt blizu Wiener Neustadta in okolici, od 25. junija do 1. julija 2007.

Po krajši zaključni slovesnosti sem se poslovila od prijaznih gostiteljev in se napotila proti domu.
Rezultati

najprej delo... potem počitnice

Jutri se z Minny odpravljava v Gmunden oz bližino tega mesta, kjer je poligon SVÖ Gmunden Regau, ki je organizator letošnjega avstrijskega državnega prvenstva za reševalne pse oz IRO izpitov...
včeraj zjutraj je še kazalo, da bova mogoče lahko opravljali RH T B, ampak popoldne je prišla (do)končna odločitev in sprememba - torej sodim iskanje v ruševini in ne premagovanje ovir.
Za to disciplino je prijavljenih je 45 reševalnih parov, kar pomeni za sodnika: sojenje v petek in soboto od 7:30 do 19h, v nedeljo pa do 14h... kar naporno
Zame in Minny pomeni pa vstajanje vsak dan ob 5h, da ima Minny malo daljši sprehod, saj bo potem večino dneva preživela v avtu... no zjutraj je treba prehodit ruševino, pa dobro uro imam pavze  kosilo... po koncu pa upam narediva kakšen trening... pa kak daljši sprehod
Pa jutri moram malo preizkusiti termiko v tej ruševini, pa kako pes dobi in "zasleduje" vonj...
ampak Minny bo bolj ko ne počivala...
Vse skupaj je prijavljenih 99 reševalnih parov - 9 RH F B (sled), 45 RH FL B (iskanje pogrešanih)... no vsaj toliko jih je na na zadnjem seznamu, če se ni še kdo odjavil?!
 nedeljo po zaključni prireditvi pa proti LJ in v ponedeljek naprej proti jugu - v Finido, kjer naju čaka nekaj dni zasluženih počitnic, z veliko plavanja, lovljenja frizbija, malo trikcev, dolgih sprehodov...

"gostujoče pero"

Tudi temu članku bi se lahko reklo "zgodovina"... Čeprav je bil pripravljen za drugo stran, ga vseeno objavljam v celoti, torej
Minny in jaz na najinem prvem izpitu leta 2009:

Minny na prvem (pred)izpitu

Že dolgo nisem pisala »prostega spisa«... Če že sem za kakšno revijo pisala o »pasjih« reševalnih prireditvah - izpith ponavadi nisem sodelovala kot vodnik.

Tokrat me je Barbara iz ERP KD Krim, ki je organiziral izpite prosila, da naj napišem najino nedeljsko zgodbo. Tako sem neke vrste »gostujoče pero« na strani ERP KD Krim!

Tokrat pa sem bila ponovno v vlogi kandidatke za izpit oziroma sva bili skupaj z Minny v vlogi reševalnega para, ki opravlja predizpit.

Kar nekaj časa je minilo odkar sem z Lurom opravljala izpit, lani v Kasernu IRP-L3. Zato sem imela pred tem predizpitom kar nekaj treme. Ali kakorkoli se že temu reče.

Kljub kar dologoletnim izkušnjam, saj sem kot vodnica reševalnega psa opravila kar nekaj izpitov, preizkušenj, tekem je z novim psom zopet vse drugače. Predvsem nekaj časa traja, da se vodnik in pes spoznata, da se vodnik nauči brati psa, Da postaneta par, ki deluje v harmoniji. Če ima en slab dan, drugi potegne voz naprej, kjer se oba člena dopolnjujeta!

Pravzaprav to ni bil najin prvi izpit, poleti sva se že preizkusili v RO (rally obidience) 1, a žal neuspešno. Ampak takrat je bila Minny vseeno tri mesece mlajša.
Ker je bil minuli vikend, tisti izpitni vikend v koledarju KRP KZS, sva soboto preživeli nad Črnim kalom na burji in v Kopru, kjer sem sodila izpite IRP-PO. Minny pa je bila seveda z mano, malo smo potrenirali, se malo sprehodili, drugače pa je bila sobota namenjena počitku pred dnevom D – nedeljo. Tokrat sva bile midve na vrsti, da pokaževa svoje znanje – na drugi strani »sodniške mape«, kot smo se hecali!

Zbor za vse vodnike, ki smo opravljali izpit je bil v nedeljo ob 7 uri zjutraj, kot vedno – rana ura. Sicer sva z Minny prišle nekoliko pozneje, ker sva ovire in poligon preizkusili že prejšnji dan. Po prijavi, sem si pripravila vse potrebno – kovinska ovratnica, povodec, delovni brezrokavnik in sodnica Ana me je poklicala, da se lahko prideva prijavit. Ker sva bile edini reševalni par, ki je opravljal predizpit – iskanje v ruševini, je bila moj par Jasna z Blum.

Torej najprej vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Vedela sem, da sva z Minny nekoliko premalo trenirali »vodljivost na vrvici«, ker sem vedno trenirala s prostim psom. In tako je tudi izgledala prva linija – kot bi bile na sprehodu, pes malo v levo, jst pa kot mesečnik (so mi potem povedali). Si bom lahko pogledala na posnetku, saj me je Mateja snemala. Ko pa sva naredili obrat je Minny ugotovila, da se ne sprehajava po tisti travi, ampak delava poslušnost. Postala je pozorna, me občasno pogledala gor, kot sva navajeni s treninga. Seveda pa koncentracija ni trajala dolgo, saj na treningu še vedno dobi hrenovke ali pa se poigrava. Potem sva morali prečkati neprijetni material, to morava še trenirati, odpoklic je bil dober. Potem pa je morala Minny preskočiti tri ovire in tukaj sem ugotovila, kaj bom morala spremeniti pri treningu. Minny namreč obožuje sprehod skozi tunel, cev in to je tudi na izpitu pokazala, kljub temu da to ni ena izmed vaj predizpita. Most sva kar uspešno premagali. Potem še skozi skupino ljudi in prenos psa. Ni bilo odlično, saj je bilo v travi nekja strašno zanimivega in Minny ni prišla na prvo povelje.
Potem pa je morala Minny še mirno ležati, da sta Jasna in Blum opravili vaje. Tudi tu je bil stožec kar preveč mamljiv, Minny se je odločila, da ga mora povohati. Pa tudi ko je ležala je izgledala kot kaka žirafa, tako dolg vrat je imela. Kar čakala je povelje. Vendar je ne strel, ne hrup nista zmotila. Potem še odjava in sodniška ocena – Ana nama je tokrat prisodila dobro oceno. S tem se je prvi (težji) del izpita zaključil.

In trema je naenkrat postala malo večja. Saj sem se bolj bala poslušnosti, saj sem vedela, da tako mlada psička, še ni sposobna dolge koncentracije brez nagrade in bi se vse skupaj lahko odvilo drugače. Sedaj pa sva imeli zelo realne možnosti, da uspešno opraviva izpit. Drugega dela – iskanja ene osebe v ruševini me sicer ni bilo strah, saj sem vedela, da Minny to obvlada. Ampak, živčki so delali in prišla sem na iskalno območje 1 URO prezgodaj... No ja, malo smo poklepetali in hitro je minilo. Šla sem do avta in pripravila opremo – čelada, nahrbtnik, rokavice, se oblekla v kombinezon. Naredila isti postopek kot ga naredim pred iskanje na treningu, odnesla igračo, kot da jo dam tistemu, ki se bo skril... Sodnik Andrej mi je rekel, ko se boš pripravila pridi.

Prideva do Andreja, Minny na povelje mirno obsedi, da se prijavim, dam Minny na prostor in še od vodje delovišča izzvem vse potrebno za delo. Minny skušam olajšati delo, primem vrvico in naredim točno tako, kot vedno pred iskanjem, Minny začne vleči in lajati in jo spustim v iskalno območje. Minny hitro pregleda nekaj (znanih) skrivališč in izgine v garažo na desni strani in čez nekaj sekund se zasliši lajež. Počakam da vztrajno laja in javim: Pes nakazuje ponesrečenca. Andrej mi dovoli da grem do Minny, ki je bila kar kakih 50 metrov daleč, ves čas laja, enkrat vmes malo prekine. Ko pa pridem do garaže se obrne in pogleda če se to jaz, a gre takoj samostojno nazaj do osebe, ki je ležala na polici, na višini 1 metra. Sedaj vem, zakaj lajež takoj ni bil globok in vztrajen, Minny je poizkušala priti do nje. Povprašam jo če je vse OK, pokličem Minny, ki je seveda nekoliko presenečena, ker ni nagrade in greva ven. Vprašam sodnika, le moram še naprej iskati in reče, da lahko zaključiva in naj počakam na izhodišču. Minny pripnem za ovratnico in ji govorim: še bova iskali, saj je bilo to prvič, da pri najdeni osebi ni dobila igrače. Potem, ko mi je Andrej povedal oceno – odbil je 5 točk, ker je prekinjala lajež stečeva ven, kjer prosim Lidijo, naj se skrije za avto, da jo Minny poišle in dobi svojo igračo.

In – naredili sva predizpit IRP-P R (RH E)!

Kot vsi vodniki, ki smo opravljali izpit, sem tudi jaz enkrat markirala, počakala, da je iskanje opravil še zadnji reševalni par in skupaj smo odšli na na poligon KD Krim, kjer smo dobili delovne knjižice.

Ker pa mi je ostalo še nekaj hrenovk, sva z Minny izkoristile postavljene ovire in še malo potrenirali. Lepa, sončna nedelja je bila.

malo razočaranje ali spremeba planov...

... torej v sredini avgusta so že nekaj let IRO izpiti in avstrijsko državno prvenstvo za reševalne pse, od leta 2007 sem zraven, najprej sem prva tri leta sodelovala kot IRO sodnica...
v Telfsu sem sodila iskanje v ruševini, v Rohrbachu poslušnost, v Tritolu premagovanje ovir... lani pa sem z velikim veseljem sodelovala kot vodnik, z Minny sva opravljale RH T B, sicer nisva bile uspešne, ampak to je druga zgodba.
Prav veselim se tega dogodka, vedno srečam veliko prijateljev, znancev in prav fino se mamo 3 dni...
Letos sem bila določena kot 5 sodnik in ker so zadnje dve leti sodelovali samo 4 sodniki sem bila prepričana, da bo tako tudi letos... Zato sem se organizatorji prijavila tudi kot vodnik, da bi z Minny opravljala RH T B...
ampak ŽAL je danes prišel mail, da sem določena da sodim premagovanje ovir... no sej je OK, ampak Minny in jst sva se pripravljale na izpit...
Sedaj imava šele novembra možnost opravljati RH T B, no ja vsaka stvar je za nekaj dobra... mogoče pa rabiva pavzo od izpitov...
Ampak ta vikend grem vseeno na trening v Tritol, pa naslednji upam da v Budimpešto, pa potem v Pulo... moram se zopet posvetiti treningom iskanja v ruševini...

... prvič uspešni

Torej najino opravljanje izpita IPO1 še v besedi... včasih smo v šoli temu rekli prosti spis :-)

Vstajanje v soboto, 2.7.2011 je bilo ob 4:15 zato, da sva Minny in jaz opravili vse jutranje aktivnosti... a ni povsem uspelo. Na Brdo sem se pripeljala malo "živčna" saj Minny zjutraj ni opravila vsega, res pa je bilo zelo, zelo zgodaj. Ali bova še imeli čas iti na kratek sprehod preden bova poklicani na poligon, za vaje poslušnosti?

Parkiram in prva sem v pisarni, opravim s prijavo, oddam dokumente, nesem leseno prinosilo na stojalo na poligon; srečam Mašo ki takoj pripomne naj se lepše držim in nasmejim, da bom s tem pomagala Minny... in Mirko že kliče Anico in mene naj se pripraviva... Anica protestira, da mora še sprehoditi Duško in tako se mi odvali kamen od srca, ko imam čas da sprehodim Minny... no sedaj pa sva pripravljeni.

Torej brezrokavnik, ovratnica, povodec, malo hrenovke in greva se pripravit na začetek poligona...

malo igre, osnovnih položajev... ker je na domačem poligonu poizkušam delati tako kot na treningu... pa mi ne uspe čisto. Trema je prisotna, mogoče ne taka da bi me stiskalo v trebuhu, ampak vseeno... Poiskušam zanemariti, da naju vsi gledajo, saj sva z Anico prvi par, ura je 6:45 ko se prijaviva pri sodniku. Že prej sva se dogovorili, da bosta ona in Duška prvi delali, Minny pa prva odlagala.

In... izpit se začne, Minny gre lepo skoncetrirano z mano do mesta za odlaganje, tam pa malo "odpleše", odlaganje pač ni najljubša vaja, pogledam sodnika in da mi znak, pogledam Minny, ki že leži... no ja upam da ni bilo preveč opazno da se je vlegla pred poveljem... grem na svoje mesto. Duška in Anica zelo lepo opravita vse vaje... težka naloga za naju, postavili sta visoke standarde.

Na znak sodnika grem do Minny, poveljujem sedi in greva mimo stojala z aporti, Minny se malo zmede - saj je morala prej na prostoru gledati Duško kako 3x aportira... Prideva do izhodišča in začneva s prosto vodljivostjo, prva linija dobra koncetracija, tek, počasna hoja OK, potem pa na desni kljuki Minny odtava... prav tako v skupini potrebuje malo spodbude... to je za nama, sledijo vaje ki jih Minny rada dela.

Greva iz izhodišča, štejem korake, razmišljam ali naj ji pomagam pri sedi in potem ob vsem tem "zelo očitno" zastanem na koraku povelja sedi, Minny obsedi - jaz pa zamerim sama sebi...

Sledi prostor z odpoklicem - tu sem tudi jaz zbrana, Minny se hitro vleže, le prihod bi lahko bil v še hitrejšem galopu je potem ocenil sodnik. Potem pa se morava vrniti do stojala, saj je na vrsti prinašanje. Tu pa Minny popusti koncetracija... ko zamahnem da bom vrgla aport Minny vstane, se presede... po aport gre v galopu, prihaja k meni ampak pol koraka pred mano odvije v desno in proti publiki, pokličem enkrat, se malo prestavim... prihaja k meni... a še enkrat mimo mene, dvignem glas, malo sem jezna... Minny kljub temu pride veselo do mene, aport trdno drži, se vsede nekoliko daleč, vzamem aport. Ko grem proti skakalnici se mi smeji, je imela prav žur Minnyka... Zamerila pa ji nisem... očitno saj je aport čez skakalnico prinesla (no malo sem trznila ko je bila na poti nazaj do skakalnice), ampak držala ga je mirno.

Potem pa manjši zaplet... sodnika sem sicer vprašala če je pomembna smer prinašanja čez skakalnico in steno in je rekel ne. Ker pa je Duška odlagala za steno, sem morala met ponoviti v nasprotni smeri... in Minny gre čez steno, prime aport, a se vrne okoli... No ja razmišljam pozitivno najbrž bo, če dobro naredi še vajo naprej. Greva na izhodišče, pošljem... Minny teče, ne sicer v hiterem galopu, sodnik reče dovolj in po povelju "dol" naredi še nekaj korakov nazaj in se vleže... Grem do nje, na znak sodnika osnovni položaj in do sodnika po oceno... zbrali sva 84 točk - ja najino delo je bilo "dobro"...

Potem so na vrsti kolegi in kolegice, ki opravljajo BBH izpit. Minny dam v avto, naj počiva saj jo čakajo še vaje obrambe. Medtem je prišel tudi Rok, najin marker.

Ko se BBH izpiti zaključijo, postavimo zaslone... takrat se spomnim, nikoli nismo na treningu postavili vseh, ali bo to kaj zmedlo Minny? Zmenimo se, da nama z Anico ni treba priti če cel poligon do zaslona 4, ampak greva tako kot smo trenirali, samo na mesto kjer začneva. Anica in Duška suvereno opraviti z obrambo... sedaj pa midve.

Grem po Minny in v mislih ponavljam program, kaj so moje naloge, kaj moram reči, kako se prestavim...

Minny ni najbolj zbrana do izhodišča, kjer jo odpnem in greva do mesta, kjer se začne reviranje... rabim nekaj dodatnih povelji. Dvignem roko, sodnik da znak, z roko in poveljem: "Revirrr" pošljem Minny na levo, pokličem: "Minny" in ko teče mimo mene pošljem na desno, k zaslonu kjer je Rok. Kaj je naredila ko je prišla v zaslon sem videla šele na posnetku (ampak v opravičilo-tega na treningu nismo posebej odpravljali), oblajanje je glasno, konstantno... na znak sodnika grem na označeno mesto za zaslonom, Minny me pogleda ko pridem... na ponovni znak sodnika pokličem: "Minny, poleg" in očitno od treme je glas čudno visok in piskajoč... Minny že skoči proti meni, pa nazaj lajat, po ponovljenem povelju se vsede v osnovni položaj... na moj znak gre marker do označenega mesta, midve z Minny pa do črte, kjer mora pes na prostoru počakati, da marker na znak sodnika pobegne... takrat pa ga mora čimprej zadržati... Minny ta del dobro opravi, spuščanje je OK... le oblajanje malo prekinja in se občasno dotakne rokava... Marker ponovno napade psa, Minny suvereno zagrabi rokav in mirno drži, tudi ob udarcih s palico... Še enkrat spuščanje in oblajanje, ki je tokrat slabše... na znak sodnika grem do Minny in markerja, Minny pogleduje k meni - čuvanje ni bilo odlično... greva na začetek poligona za še zadnji del vaj obrambe - preizkus poguma. Ker se tudi Rok premakne v 4. zaslon je Minny zelo nezbrana in moram nekajkrat dodatno poveljevati... Ko se ustaviva in obrneva jo primem za ovratnico in čakam da na znak sodnika spustim, da zadrži markerja, ki se ji grozeče približuje... Minny skoči in prvič zgreši rokav, takoj se popravi in trdno drži... ob umiritvi markerja sledi še spuščanje... vidi se, da je Minny utrujena, lajanje ni več tako intenzivno, ampak obstane pri markerju do mojega prihoda in se umiri na povelje sedi... sledi še vzporedno spremstvo do sodnika, kjer Minny zopet pokaže nezbranosti... Sodnikova ocena: 89 točk - dobro.

Tečeva s poligona... sem vesela, da nama je uspelo. Minny dobi za nagrado zajtrk. Sedaj pa nas čaka le še sledenje...

Ko vodniki, ki so opravljali BBH zaključijo še z vajami v urbanem okolju se odpeljemo v bližino Brnika. Mirko nama pove, kje naj z Anico postaviva sled... Anica ima levo kljuko, jaz desno, dva predmeta, 300 korakov... Smo na istem travniku kot smo trenirali v torek - če bo Minny tako sledila, sva zmagali...

Najprej je na vrsti Duška, ki opravi s sledjo odlično.

Pripravim Minny... ovratnica, 10 meterski povodev, greva proti sodniku, prijava - povem da nakazuje predmete in že sva pri palčki, ki označuje začetek... Minny suvereno vstopi v sled, mogoče je nekoliko hitra... jaz spremljam, da bom vedela kje je prvi predmet... postavila sem ga na cca 90 korakih, hitro sva v bližini, Minny se ustavi, povoha, me v stoje pogleda in jaz dvignem roko, sodnik mi da znak naj grem do nje in takrat se vleže... nekoliko postrani, tako da je imela predmet pod levo taco... ampak mava pa ga... greva naprej, do kljuke je 60 korakov, obrnila sem pri enem šopu trave, Minny obrne kot da je na tračnicah - SUPER... sledi linija dolga cca 60 korakov... in kljuka... tu pa se Minny malo izgubi, preveri najprej levo, gre nazaj proti meni, jaz ne reagiram, mirno stojim s popuščenim povodcem, pride zopet na kljuko in gre spet levo... potem pa gre naprej in ji prinese vonj z zadnje kljuke... in že sledi naprej... tukaj pa mene malo zmede kako dolga je zadnja kljuka... ne zaupam ji, preverjam če je spustila predmet... v tistem pa se vleže - JEEEE ZMAGA!!!!!! Naredili sva IPO1 :-)))

Dvignem roko, grem do nje, pokažem sodniku predmet, poveljujem sedi in gre do sodnika, ki mi poda oceno - zaslužili sva 92 točk! Skupaj torej 266 točk - ocena dobro! 

Ponosna na mojo malo labradorko!!! 

Minny SUPER si!!!

najprej slika... kmalu še besede...

Etole, takole je izgledala disciplina C na IPO1 izpitu, ki ga je opravljala labradorka Beloona vom Murufer - Minny: