Članek Tobias 2. del

Končno mi je uspelo najti čas, da sem do konca prevedla 2. del članka Tobiasa Oleynika o NePoPo sistemu šolanja. :-)
Članek je objavljen v reviji Der Gebrauchshund, Nr.1/2013

NePoPo – sistem

Serija člankov o šolanju avtorja Tobiasa Oleynika

Drugi del

Učenje vedenja, osnovna pravila in »japonski turist«

Zelo dobro se spomnim obdobja, ko sem se učil voziti avto. Še pred prvo praktično uro, mi je moj inštruktor dal nasvet: »Tobias, ko se s svojim avtom pripelješ do rdeče luči, prosim naredi uslugo sebi in se ustavi. Drugače lahko pride do nesreče.«

Še danes sem mu hvaležen za to osnovno pravilo.

Pri vzgoji psov so, tako kot v prometu, enostavna osnovna pravila.

Danes smo na veliko področjih precej boljše informirani kot takrat, ko sem se pričel ukvarjati s tem hobijem. Pomembnost točnosti in odmerjanje nagrade, klasično in operantno kondicioniranje poznajo danes na veliko pasjih vežbališčih. Po mojem mnenju je pozitivno, da se uporabljajo nove filozofije šolanja psov. Če obstojimo na mestu, je to nazadovanje in to si ne moremo privoščiti. Moj prijatelj dr. Helmut Raiser, ki je vplival na mojo kinološko pot, je že pred mnogo leti prepoznal, da preveč nagona in stresa psu otežuje, da bi se učil. Pes ki prične tuliti, ko samo vidi žogico, se lahko le zelo težko koncentrira na izvajanje vaje.

Zato priporočam da uporabljamo, še posebno pri učenje novih vaj, nevtralno okolje, brez motenj in nižji nivo nagonov. S tem damo psu možnost, da se uči brez stresa.

Pomembna osnovna zahteva, za prvo fazo učenja nove vaje, je koncentracija našega štirinožnega partnerja. V povezavi s tem, sem imel v preteklosti slabe izkušnje z enim mojim psom.

Imam rad, da je pes v moji bližini, zato živiva skupaj v hiši. Ta tesni kontakt imam zelo rad. Naloge v najinem »skupnem gospodinjstvu« so bile jasno določene; jaz sem šel delat, da sem zaslužil denar. S tem sem kupil hrano in ostali stvari, ki jih pes potrebuje, od kosti do sredstev proti klopom.

S psom sem se seveda sprehajal, skrbel da je bil pes vedno počesan, pazil sem da je bila njegova košara vedno čista in seveda, v primeri zdravstvenih težav, sva šla k veterinarju. Ne pretiravam če rečem, da sem resnično skrbel za njegovo dobro počutje – in to uro za uro, dan za dnem, teden za tednom.

Dvakrat na teden sv šla skupaj na trening na vežbališče. Kot v vseh ostalih »partnerskih zvezah« naj bi tudi v tej obstajalo dati in vzeti. Jaz sem skrbel za psa in v zameno sem pričakoval, da njegovo pozornost, dvakrat na tedne po 15 minut.

Toliko v teoriji! V praksi pa se pes na vežbališču obnaša kot »japonski turist«. Zanima ga vse in vsak. Recimo goneče psice in seveda njegov prijatelj »Runo«, ki se ravnokar divje igra s svojo žogo na koncu poligona.

Dejstvo, da me je moj pes ignoriral, mi ni vzelo volje. Poizkušal sem se za psa narediti bolj zanimivega kot VSE ostalo v okolici. Med drugim sem se z roko potrkal po prsih, ko tudi to ni več pomagalo, sem segel v žep po žogo. To je bila moja rešitev s sili, le tako se je pes pričel zanimal zame. Tako je bil trening »uspešen«.

Aktiven pes – reaktiven vodnik

Danes želim imeti psa, ki se »aktivno« koncentrira name. Psi so oportunisti, to pomeni da ima njihovo vedenje en sam namen – izboljšati svojo trenutno situacijo!

Kaj moram storiti, da se bo pes aktivno koncentriral name?

Obstaja enostavna, hitra in učinkovita pot. Pečena piška ne »prileti« več vsak večer v zlato kletko… NE, pes si mora od sedaj naprej večerjo zaslužiti. (Tudi v naravi se mora volk potruditi za svojo večerjo. Zakaj bi moralo biti po udomačitvi drugače?)

S polno posodico, v kateri se nahaja dnevni obrok za mojega psa v eni roki in s klikerjem v drugi roki se ponovno lotim dela. Kliker se uporablja kot označevalec želenega vedenja. Če želimo optimalno šolati psa, potem sta točnost in odmerjanje tako pozitivne nagrade kot negativne kazni, zelo pomembna. Kliker nam omogoča da natančno označimo, kdaj prihaja pozitivna nagrada. Kliker nam pomaga, da psa lahko pohvalimo tudi z večje razdalje – in to v pravem trenutku, ko moj štirinožec dela, kar želim (timing).

Poleg tega ne moremo klikati jezno ali prijazno. Kliker oz zvok klikerja ni odvisen od našega počutja, torej je vedno enak.

Kliker uporabljam kot označevalec, da je vaje konec, kot sprostitveni signal. Klik mojemu psu pove, da je nekaj naredil prav. Vaja je zaključena in pes lahko pride k meni. Če pa želimo psu sporočiti, da je na pravi poti do klika, potem pa uporabljamo povelje, ki ohranja vedenje, recimo besedo »priden«.

Preden pa kliker uporabimo pri treningu, moramo dati kliku pomen. Najboljše da si poiščemo mirno, psu znano okolje, da so motnje kar se da izključene.

In potem pričnemo klikati, po vsakem kliku sledi nagrada – košček hrane. Klik – hrana, klik – hrana, klik – hrana. Po nekaj ponovitvah, bo pes ob zvoku klika že pokazal reakcijo. Takrat lahko kliker pričnemo uporabljati pri treningu.

Pri treningu koncentracije potrjujemo vsa vedenja psa, ki jih kot vodnik želimo. To je lahko lajanje, skakanje na vodnika, do prevala ali obrata. Domišljiji prepustimo prosto pot.

No pa opišimo na tem mestu vajo »glej me« oziroma očesni kontakt med vodnikom in psom. Pes lahko sedi, leži, stoji pred vodnikom. Vsakič ko pes naključno pogleda vodnika v oči kliknemo in s tem psa potrdimo. Kmalu psi ugotovijo, da imajo svoj lasten aparat za hrano in lahko samo odločajo, kdaj bomo segli v žep in mu dali košček hrane.

Zlahka si predstavljamo, kako lahko to vajo koncentracije na vodnika utrdimo, če jo vadimo dosledno nekaj tednov. In če rečem dosledno mislim, da si mora pes celodnevni obrok zaslužiti samo v tej vaji. Rezultat je aktiven pes, z visoko koncentracijo – kar je osnovni pogoj, da lahko z njim delamo.

Osnovna vaja »poleg«

V zadnjih letih sta se uveljavila dva načina, kako gre pes v vaji poleg. Primarna razlika med njima je, kako pes drži glavo.

Na eni strani imamo psa, ki ima glavo obrnjeno v desno in na drugi pse, ki hodijo kot lipicanci, kjer ima pes iztegnjen vrat in gleda naravnost gor. Potek učnega procesa te vaje je skoraj popolnoma enak, le v eni podrobnosti, fiksacijski točki, se razlikuje.

Če se odločim, da bo imel pes glavo obrnjeno v desno, potem za fiksacijsko točko izberem oči. Pri stilu lipicanca pa predlagam, da je ta točka pod roko. Najlažje to dosežemo, če damo žogo ali vrečko s hrano pod pazduho.

Učni proces za »stil lipicanca«

Kot pri vseh ostalih vajah uporabljamo pozitivno in negativno nagrado. Cilj je, da se pes nauči, kako lahko blago neprijeten vpliv odstrani tako, da izvede zahtevano vajo. Ko je s svojim vedenjem odstranil neprijeten vpliv, dobi takoj še drugo nagrado – hrano ali igračo.

Koraki, ki jih bom opisal, so idealno stanje. Psi so individualisti in se na podobne situacije odzivajo povsem drugače. Zato je povsem nemogoče opisati vse reakcije, ki jih pes lahko pokaže.

1.     Gledanje in premik v željen položaj

Postavimo se zraven psa. Pod pazduho imamo vrečko s hrano ali žogo. Ta služi samo kot fiksacijska točka za psa, ne kot vaba. Ko se postavimo zraven psa pazimo, da pes obsedi. Enkrat damo povelje »poleg«. Sočasno s povelje pričnemo narahlo vleči za vrvico. Ko pes pogleda gor in se osredotoči na fiksacijsko točko, vrvico popustimo.

S klikerjem označimo pravilnost vedenja (sekundarni ojačevalec). Potem spustimo vrečko s hrano/žogo (primarni ojačevalec).

2.    Ostati v položaju

Kot v prvem koraku pes pokaže zahtevano vedenje, cilj te vaje pa je, da v tem vedenju ostane. Če psu popusti koncentracija in se prične zanimat za okolico, narahlo povlečemo z vrvico, vendar brez povelja »poleg«.

Pes se nauči, da lahko s svojim vedenjem obvladuje situacijo. Z zahtevanim vedenjem (gledanje gor) doseže, da se neprijeten vpliv neha. V primeru, da pogleda stran, pa doživi nekoliko neprijeten vpliv. Gledanje gor = maksimalno ugodje, gledanje stran = minimalno neugodje.

Po tej vaji bo pes, tudi ob motečih vplivih, sedel v pravilni poziciji.

3.    Premik v položaj poleg

Izhodiščni položaj za to vajo je, da se vodnik postavi tako, da je med njim in psom ki sedi, kot cca 45 stopinj. Damo povelje »poleg«, kateremu sledi rahla napetost na vrvici, dokler se pes pravilno ne prisede k vodniku in pozorno gleda gor. Ko se to zgodi nagradimo psa.

Sedaj imamo osnovo, da lahko psu nedvoumno povemo kaj želimo od njega, tudi v gibanju. Osnova za naslednji korak je seveda dosledno izvajanje prvih treh korakov.

4.    Poleg v  gibanju

Sedaj poizkusimo vse skupaj prestaviti v gibanje. In osnovnega položaja naredimo prvi korak. Če pes pozorno gleda gor in ostane v pravilnem položaju, ga takoj nagradimo. Če pes ne gleda gor, rahlo napnemo vrvico. Pes se je že v osnovnem položaju naučil, da bo napetost popustila, če bo gledal gor in bo seveda to pokazal tudi v gibanju.