Spomini oz nikoli več ne bo...

... kot je nekdaj bilo, pravi pregovor! Pa še res je...
Ampak spomini pa ostanejo:

VAJA REŠEVALNIH PSOV »SAR EURODOGS NÜRTINGEN« 1993

Enota reševalnih psov DRK Nürtingen/Kirchheim, ki deluje v okviru nemškega rdečega križa, je v juniju organizirala 24-urno vajo reševalnih psov. Ker nas s to enoto veže že dolgoletno sodelovanje, saj prihajajo na naše tabore že od leta 1993, smo dobili vabilo, da se vaje udeležimo z dvema šestčlanskima ekipama.

Vaje so se udeležili naslednji vodniki s psi/psicami: Saša Fister z Beto, dr. Anton Grad z Ojem, Brane Habič s Piko, Albin Martinčič z Ulo, Ljubo Meglič z Bakom, Špela Perne z Ventom, Sara Smerdel z Iko, Uroš Sečkar z Royem, Jerneja Ternovec z Gromom, Matjaž Zanut z Nušo in Andrea Pintar z Willyjem. Kot opazovalci pa smo sodelovali: Vlado Gerbec, Alojz Klančišar,  Miloš Kužner in Katja Skulj, kot vodja odprave.

Organizatorji so nas pričakovali v petek, 13.06.2003 med 13. in 17. uro. Zaradi dolžine poti in predvidenega vročega vremena smo se zbrali že ob četrti uri zjutraj na Rojah. Ko smo vso potrebno opremo naložili v obe prikolici, smo psom postlali v boksih, mi pa »skočili« v kombija in se odpeljali na cca 700 km dolgo pot proti Stutgartu. Z nekaj postanki smo v 11 urah prispeli na zborno mesto, kjer so nas čakali organizatorji in so nas spremili do športnega parka kjer je bil postavljen tabor.

Po prijavi so vsakemu dodelili njegovo osebno številko, ki je pomenila številko skupine in šotora. Skupine so bile sestavljene mednarodno oz. (z)mešano, tako da je bil v vsaki skupini po eden (ali dva) vodnika vsake organizacije. Namen 24-urne vaje je bil tudi mednarodno sodelovanje in izmenjava izkušenj pri delu reševalnih psov.V taboru smo srečali stare prijatelje iz Italije, Avstrije in seveda Nemčije. Poleg nas so bili iz Slovenije še trije vodniki, člani REPS iz Maribora.

Sama vaja se je začela s pozdravnim govorom vodje enote DRK Nürtingen/Kirchheim Klausa Röperja in dveh gostov. Klasu je potem tudi razložil predispozicije vaje. Zatem smo se vodniki razporedili pred šotore, sledilo je uradno fotografiranje vseh 8 skupin in večerja (hladni bife). Še v času večerje so bile prve skupine že klicane v akcijo.

Transport na lokacije je potekal z vozili DRK, ki pa so včasih pokala po šivih, predvsem če je bila skupina številčnejša. Skupina v katero sva bili razporejeni s Saško je zadnja odšla iz tabora. Sestavljena je bila iz 7 žensk in 2 moških, vodnika in vodnice pa bili pa smo iz Avstrije, Italije, Nemčije in Slovenije. Pogovor je potekal v štirih jezikih in Slovenci smo se zopet izkazali, saj smo bili univerzalni prevajalci.

Prvo iskalno mesto je bilo ob jezeru, kamor smo prispeli, ko se je že temnilo. Na jezeru so našli prevrnjen čoln in nihče ne ve koliko oseb se pogreša. Naša naloga je bila preiskati jezero in bregove s čolna, kajti hoja po bregu je bila zaradi živega peska nemogoča. V skupini sta bila samo dva psa, ki sta ta način iskanja obvladala in sta tudi našla dve osebi. Druga oseba, ki je bila najdena je povedala, da sta bili na čolnu samo dve in s tem se je iskanje na tej točki zaključilo. Vrnili smo se v bazo in takoj dobili novo nalogo. Skozi mesto smo se odpeljali v opuščeno tovarno, ki je zelo resnično simulirala ruševino. Preiskati je bilo potrebno 5 velikih objektov in okolico, velikosti dveh nogometnih igrišč, ki je bilo poraščeno. Po sredini terena je vodil 2 metra globok kanal s hitro tekočo vodo, ki je v temi še dodatno oteževal iskanje. Skupino je na tej točki vodil vodnik Christian iz Italije, ki je vodnike razporedil tako, da so iskali istočasno na več lokacijah. Po 1 uri in pol smo našli štiri osebe (od petih). Zopet smo se vrnili v tabor, kjer nas je že čakal nova naloga in sicer iskanje pogrešanih oseb. V slabi uri so psi našli pogrešano.

Po vrnitvi v tabor smo se odločili, da potrebujemo 1 uro počitka (spanja). Po zajtrku – okoli 9 ure smo se odpeljali, v pol ure vožnje, oddaljen kamnolom.

Ker sem bila na tej lokaciji brez psa sem prevzela vodenje in organizacijo iskanja. Na terenu velikosti 600 x 300 m, ki je bil delno poraščen, nekaj pa je bilo visokih kupov peska smo morali poiskati 3 osebe. Iskalo je 6 vodnikov, ki sem jih razdelila v dve skupini po tri. Iskanje se je namreč pričelo okoli 12 ure, ko je bilo zelo vroče. Ena trojka je pričela z delom, druga pa je čakala v senci. Prva je v 15 minutah našla eno osebo in psi si bili že kar utrujeni in niso več zbrano preiskovali. Zato sem poklicala drugo trojko, ki je potrdila najdbo prve pogrešane osebe in pes pa je našel še preostali dve, ki sta bili »skriti« skupaj. Po končanem iskanju je za vodnike in pse še sledil spust po vrvi, ki so ga pripravili člani gorske reševalne službe.

Po vrnitvi v tabor nam je bila dodeljena še naloga preiskave kanalizacije, vendar pa se je tja napotila okrnjena skupina, saj so bili ostali psi preveč utrujeni in so vodniki presodili da potrebujejo počitek.

Okoli 16 ure se je vaja končala s prihodom zadnjih skupin nazaj v tabor. Sledil je nekajurni počitek, ki ga je vsak izkoristil po svoje. Nekateri smo si v nalivu ogledali mesto, drugi so počivali, tretji pa trenirali svoje znanje tujih jezikov in izmenjevali izkušnje.

Ob 19h je sledila večerja, nad katero pa smo bili kar malo razočarani. Organizatorji so pripravili tudi zabavni večer, samo izbor glasbe (rock skupina) ni bil zelo posrečen. Slovenci smo se odpravili v mesto: nekateri na sladoled, drugi na hmeljev napitek. Ko smo se vrnili smo še malo poslušali (nekoliko preglasno) glasbo, potem pa počasi krenili k zasluženemu počitku.

V nedeljo nas je pričakal samopostrežni zajtrk in ob 10 uri se je začel propagandni nastop enote organizatorja DRK. Nastop je bil zelo atraktiven in dobili smo nekaj dobrih idej kako delo reševalnih psov predstaviti na zabaven in ljudem zanimiv način. Po koncu nastopa pa so organizatorji vsem podelili darila sponzorjev in majico z logotipom vaje.

Od prijateljev smo se poslovili z željo, da se srečamo na našem taboru, konec avgusta v Podljubelju in se, polni novih znanj in prijetnih vtisov, odpravili na pot proti domu, ki pa je zelo hitro minila.