Joj, kako ta čas beži ...

... smo konec aprila, jaz pa imam občutek, da je bilo ravnokar novo leto. Pravzaprav pa bomo šli dvakrat spat in bomo vstopili v poletje in potem ni daleč do leta 2015! Res ne vem ali čas mineva hitreje, starejši kot si?!
Torej lani sem bila pridna in vsak mesec sta bila dva zapisa, no ali pa takole v povprečju sta bila dva zapisa na mesec. Letos se trudim in trudim in več kot eden se ne prelije iz glave preko prstov in tipokovnice na medmrežje ...
Veliko se dogaja, tako v službi kot v društvu, IRO, ERPS in KzRO. In kljub vsem tem aktivnostim še z Minny uspeva potrenirati!
In prejšnji mesec se mi je uresničila želja, da mi profesionalni fotograf - Blaž Košak Blayo naredi nekaj super slikic od Minnyke. Je urednik fotografije za revijo Moj pes in konec februarja je bil pri nas na KD Ljubljana, ker je rabil nekaj fotk obrambe za en članek. Prosila se ga, če slika še Minny pri obrambi, pa sva naredila še fotke s frizbijem in eno fotko naju z Minny, ki je bila potem v reviji Moj pes (stran 56) :-)
Minny se pri frizbiju res trudi in pokaže vse svoje atletske sposobnosti, zato sva se še enkrat dobila na barju in posnela še nekaj super fotk!!!

Naredila sva še nekaj slikic z njeno priljubljeno blazinico

In galop

Pa še naju

Drugače pa so tele prazniki, letos se je nekako povezala velika noč, 27.4. in prvi maj zame "pasje delovni". Torej pred dvema dnevoma sem se vrnila iz Estonije, kjer sem s kolegom Arnoldom iz Avstrije vodila IRO seminar. Moja skupina je delala iskanje pogrešanih v naravi. Le en mali problemček je bil, tam sem zbolela in preživela skoraj ves čas, ko nisem vodila seminarja, v postelji z vročino. Bili smo zelo prijetna skupina - pasemsko in po znanju zelo raznolika, govorili smo 3 jezike (finsko, estonsko, angleško) ... a vse to ni bilo ovira, saj smo naredili zelo dobre treninge te tri dni!

Me je pa Estonija zelo presenetila že ob prihodu. Ko prletiš iz največjega letališča v Evropi - Frankfurta, kjer vsi samo hitijo na letališče v Tallinu se ti zdi kot da si prišel v drug svet. Nobenega hitenja, zelo inovativno in posebno opremljeno letališče, prijetno, brez hitenja ...

Vsak "gate" je opremljen drugače, zelo prijazno za potnika, kaj takega še nisem videla nikjer, pa sem v zadnjih letih prepotovala kar nekaj letališč. Nekaj slikic za vtis ...

Bralni kotičel

Kot dnevna soba

prijeten ambient

počitniški pridih

en izmed "gate"-ov

Imajo pa tudi Lego trgovino - nostalgija na otroška leta

Ko sem se vsedla in spila kavo, sem imela občutek da sem nekje na obisku in ne na letališču

No in sedaj sem tri dni doma, v četrtek pa spet potujem. Na IRO izpite, ki so tudi nemško državno prvenstvo za reševalne pse. Sodila bom skupaj s kolegi Charly, Martinom in Pavlom - se že veselim.

Prehlad pa sem tudi že pregnala.

Seveda, pa ta dva dni ni počitka. Veliko opravkov, pa še doma obnavljamo kuhinjo ...

Tako da, veliko se dogaja! In če pogledam koledar je naslednji prost vikend konec junija ... no ja bomo že!

Ljubljana je otok ...

... tale zapis že doooolgoooo čaka, da najdem kako urico časa in ga spravim na papir, no v blog. In etole urica je tu ...
Že nekaj časa nazaj sem, v časopisu Dnevnik, prebrala članek o tem, da je Ljubljana pravzaprav OTOK?! Ko sem brala, sem odprla Google map in ugotovila kaj je pisec mislil in da je čisto res!
Zgodba pa gre takole - Ljubljana je otok

In ta ideja mi ni dala miru ... vendar ni bilo časa izpolnit plane. Potem pa sem enkrat o tem razlagala Sari in ideja je dozorela lani ... 1.11.2013 sva se s Saro in njeno Kalo ter seveda mojo Minny, zjutraj ob 10h, odpravile obhodit "Ljubljanski otok"

Seveda brez dobrega planiranja ne gre. Ker "obale" Ljubljanice in Grubarjevega prekopa niso vedno prehodne, je bilo potrebno skrbno načrtovati, kje bomo hodile. En večer prej sem pot že prehodila pot po karti, jo zarisala in seveda označila prečkanje mostov. Več planov ni bilo ... le to, lepo preživeti dan!

Na našo sreče je vreme poskrbelo za prelepo, s soncem obsijano jutro in dan.

Pot smo začele na novem Fabianijevem mostu, postavljenem leta 2012, s katerega se lepo vidijo ljubljanske Plečnikove zapornice

Že prejšnji večer se mi je po glavi motala ideja, kako bi bilo fino to dogodivščino zapisati tudi v slikah. Ideje, kako obeležiti postanke na vsakem mostu, sproti sva dobivali ideje. Seveda si je vsak most zaslužil svojo slikico in mogoče še trikec, včasih pa le poziranje.

Pot nas je vodila po orografsko levem bregu Ljubljanice. Spoznavale smo tudi favno ob Ljubljanici - nutrija se je pasla na sončku.

Po Šuštarjevem nabrežju smo prišle do brvi, ki stoji tik pred sorazmerno mladim (2011) Materinskim mostom. Most na tem mestu je bil prej poznan kot Mrtvaški most. 

Prečkale smo Materinski most in se po nabrežju Ob Ljubljanici sprehodile do Moščanskega mosta. 

Vmes smo občudovale račke in labode.

Zraven mostu, ki je namenjen prometu, stoji tudi železniški most.

Pot smo nadaljevale ob malo bolj prometni Zaloški, a le za kratek čas. Hitro smo nasproti Tržnice Moste zavile čez Moščansko brv in se pod krošnjami dreves, po sprehajalni poti, sprehodile do Štepanjskega mostu.

Tudi tu je bilo živahno na bregovih in v Ljubljanici ...

Povsem blizu Ljubljanice smo nadaljevale pot do skrajne vzhodne točke našega pohoda - do Brvi pri stari elektrarni. 

Na drugi strani smo naredile kratko pavzo za javljanje na Foursquare in fotografiranje v prelepih jesenskih barvah ...

In se čudile kako velike jate račk in labodov živjo na Ljubljanici

Pot nas je vodila do sotočja Grubarjevega prekopa in Ljubljanice, kjer je Brv ob sotočju. 

In tako smo prvič na pohodu prečile Grubarjev kanal in se ob Kajuhovi cesti odpravile proti jugu. Prišle smo do enega najmanj uglednih mostov v Ljubljani - Mekinčeve brvi

Čez brv smo šle v smeri Štepanje vasi in našle tipičen slovenski kozolec, kjer je sledil fotoshooting

Skozi naselje smo prišle nazaj do prometne Kajuhove ulice in Kajuhovega mosta.

Po Turnskem nabrežju smo se sprehodile do Poljanske ceste in starega Codellijevega mostu, kjer sta Kala in Minny malo potelovadili

in pozirali

Po kratki poti po Hradeckega cesti smo prišle do novega Codellijevega mostu.

Na poti do naslednjega mostu smo še se malo slikali

in malo prosili za priboljške ...

Na novi Gruberjevi brvi, ki je bila obnovljena leta 2013, smo poizkusile narediti delno gasilsko sliko

 po nekaj poizkusih je uspelo

In na tej brvi so nastale tudi super lepe slikce Kale in Minny

Naslednji je bil na vrsti stari Karlovški most, ki so ga obnovili leta 2012. Tudi tu ni šlo brez trikcev in poziranja ...

Po Grubarjevem nabrežju smo prispele na Špico, kjer je bilo včasih znano Ljubljansko kopališče. Sedaj so ta del Ljubljane lepo prenovili. Od leta 2009 vodi preko Grubarjevega kanala tudi Hladnikova brv na Špici. 

In našle smo ogromno možnosti za trikce in slikce.

Tu sta Kala in Minny navdušili turiste ...

Potem pa nas je pot peljala proti jugu, kar daleč po Ižanski cesti do Hladnikove ceste, kjer smo najprej  preko Mosta na Livadi prečkali Ljubljanico, sledil je še most, ki prečka Mali Graben.

Po Opekarski cest smo nadaljevale pot nazaj proti centru Ljubljane. V baru Pierrot Pub smo si midve privoščile kavo, Kala in Minny pa sta pomalicali. Naredili sva tudi načrt za drugi del poti.

Preko Prulskega mostu smo zopet prečkali Ljubljanico in prišli na orografsko desni breg. 

 In kmalu smo prišle smo do Hradeckega mostu, ki je pravzaprav bivši Mrtvaški most.

Odločili sva se, da zavijeva še izven Ljubljanskega otoka in prečkava še tri mostove na Gradaščici - most ob sotočju Gradaščice in Ljubljanice

brv med Eipprovo in Gradaško ulico

in znameniti Trnovski most, na katerem rastejo drevesa.

Vrnili sva se nazaj k Ljubljanici in preko Šentjakobskega mostu smo pot nadaljevali po Gallusovem nabrežju

 do Čevljarskega mostu

oz Čez Šuštarski most, kot poje znana popevka. Tu se je pričelo že temniti.

Po Hribarjevem nabrežju smo prispele do lesene Ribje brvi, jo prečkale in prišle k Zlati Ribici

Po kratkem sprehodu po Cankarjevem nabrežju smo prišle na Tromostovje

ter k Prešernu

In ker v Ljubljani ni jeseni brez kostanja ... smo si ga tudi me privoščile na začetku Petkovškovega nabrežja, nasproti Lekarne. 

In tako so bili pred nami samo še štrije mostovi ... 

Prvi je bil Mesarski most. Znamenit most s kipi Jakova Brdarja in kjučavnicami zaljubljencev 

Škoda, ker je bila tako zgodaj tema, ampak vseeno je ta razgled na Plečnikove arkade in stolno cerkev vedno lep ...

Prečkale smo Mesarski most in se pod arkadami odpravile to Zmajskega mostu.

Naš predzadnji most, na popotovanju po Ljubljanskem otoku, je bil Žitni most, zgrajen leta 2010.

Prečkale smo ga in se po Poljanskem nasipu odpravile do mojega domačega Šempeterskega mostu, katerga z Minny prečkava vsak dan vsaj 2x.

Še dobrih 200 metrov po Šuštarjevem nabrežju in prispele smo na naš cilj oz štart - Fabijanijev most.

Lepo je bilo podoživeti tale dan, tale sprehod po Ljubljanskem otoku. Ljubljana je res lepo, zelo zeleno mesto. Z nešteto možnostimi za prijeten sprehod, prijetno preživete urice ...
Tale zapis je sicer vzel več kot urico časa ... a je bilo vredno!
Hvala Sari in Kali za družbo, smeh in zabavo, za res super preživet dan na Ljubljanskem otoku!!!
In plani so, da ponovimo sprehod zgodaj poleti, ko bo dan daljši in s tem fotke še lepše!

Aja, pa tole sem skoraj pozabila napisat ... prehodile smo 28 ljubljanskih mostov! :-)