Pred sedmimi, skoraj osmimi leti, ko sem bila, kot veterinarka, članica enote MERP, je nastal tale zapis o vajah enote v prvi polovici leta 2007:
V Mobilni enoti reševalnih psov je za leto 2007 uvrščenih
13 reševalnih parov – vodnik in pes in vodstvo: operativni vodja,
organizacijski vodja, medicinska sestra in veterinarka ter vodja vseh ERP pri
KZS. Preizkušnje za uvrstitev v enoto sta dve ena v oktobru in ena novembru
tekočega leta za naslednje leto. Reševalni par se uvrsti v enoto za obdobje
enega leta.
Najprej smo se dobili že 6. januarja v Ljubljani, v
bivšem SCT-ju pri krožišču Tomačevo. Vaja je bila posvečena iskanju v trojkah
in urjenju vodnikov, ki so prvič v enoti, v vodenju trojke. Preiskati so morali
celotno območje SCT-ja. V dobrih 40 minutah so vse trojke zaključile z delom in
našle vseh 8 pogrešanih oz. ponesrečenih oseb. Veterinarka sem morala
posredovati, saj se je enemu psu zatrgal krempelj, ampak ni bilo nič hujšega. V
analizi smo ugotovili kaj je bilo dobro in na katere stvari moramo biti pozorni
in jih drugič še izboljšati. Kot markerji so pomagali vodniki iz ERP KD Krim,
Ljubljana, Šmarna Gora in Zgornja Savinjska dolina.
Naslednja vaja je bila že februarja v Celju. Vodniki ERP
KD RP Celje, okrepljeni z vodnicami iz ERP KD Zgornja Savinjska dolina in
Brežice, so v opuščenih vojaških objektih pripravili vajo za reševalne pare
enote MERP. Tokrat je bil poudarek pri iskanju na poznavanju in označevanju INSARAG
oznak in signalov. Naša medicinska sestra Marjanca Božič pa je imela
presenečenje – lutko »Adama«. Vodnice in vodniki so morali pokazati znanje TPO
– temeljni postopki oživljanja.
Zopet so vodniki v trojkah preiskovali območje, le da je
tokrat niso iskali vsi naenkrat. Iskala je ena trojka, ostali vodniki pa so
obnavljali zanje Prve pomoči.
Preiskati in označiti z INSARAG oznakami so morali 5
objektov. Kar nekaj težav so imeli psi pri lociranju in nakazovanju osebe, ki
je bila skrita na višini 3 metrov.
Vodja – Marko in Matjaž sta preizkusila tudi, koliko
vodniki poznajo signalizacijo in z megafonom dajala signale za nevarnost, konec
nevarnosti, ... Vajo smo seveda zaključili z analiz.
V marcu in aprilu je bilo kar premalo vikendov in
prenatrpan koledar, zato smo pa sta bili v maju dve vaji. 11. maja smo se
odpravili popoldne odpravili na pot proti Wiener Neustadtu. Že lansko leto smo
namreč zaprosili avstrijske kolege iz SKV-Feuerwehr KHD Wien, za skupni trening
v vojaškem vežbališču Tritol. Avstrijska vojska nam je prošnjo odobrila in tako
smo vikend preživeli kot gostje avstrijskih gasilcev.
Ko smo v večernih urah prispeli v Tritol, nas je večerja
že čakala. Pripravili smo se za spanje, ko sta Matjaž in Mare dala ukaz: »Čez
10 minut bodite pripravljeni z vso opremo in psom!« Vodnike sta razdelila v dve
skupini po 5 oz. 6 vodnikov in vodjo ekipe, ki je dobil navodila o velikosti
iskalnega območja. Takoj so pričeli z iskanjem. Veterinarka in medicinska
sestra sva bili zraven, saj se je predvidevalo, da so pogrešani poškodovani.
Kmalu se je oglasil lajež. Oseba je imela zlomljeno stegnenico. Imela pa je
tudi psa, ki je bil prav tako poškodovan. Psa sem oskrbela jaz, vodniki pa smo
pod vodstvom Marjance oskrbeli poškodbo in ponesrečenca prenesli na varno. Tudi
druga skupina je svojo nalogo hitro in pravilno opravila. Petek se je
seveda že prevesil v soboto, preden smo zlezli v spalne vreče. Noč je
bila kar prekratka. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupini, eno je vodil
Mare, drugo Matjaž in smo se odpravili na delovišča, ki so nam jih določili
organizatorji. Vsa delovišča so skrbno načrtovana. Izkoristili smo možnost
treniranja nakazovanja, da so osebe globoko v ruševini, hojo po težko prehodnih
ruševinah, iskanje v temi. Dopoldne je hitro minilo. Popoldne pa so nam
gostitelji pripravili akcijsko vajo. Kot vodje iskalnega območja sta bila
Sandra in Harry. Vodniki so bili razdeljeni v dve skupini in vsaka skupina je
iskala na štirih deloviščih. Proti koncu so psi že pokazali malo utrujenosti. V
petek 5 urna vožnja, takoj iskanje, malo spanca, dopoldne intnezivno delo in še
vaja popoldne. Zvečer smo imeli analizo dela in vodje sta bila kar zadovoljna.
Dogovorili smo se, da v nedeljo dopoldne naredimo še eno vajo. Vodnik je zlezel
v jašek, ki je vodil v dolg tunel z ovirami. Ostali vodniki so spustili v tunel
še psa. Ko sta vodnik in pes prišla na drugi strani ven, sta morala takoj še
preiskati manjšo ruševini. Vsi psi so motivirano preiskovali. Za konec smo z
vsemi psi naredili še eno motivacijo, tako da se je 48 urna vaja dobro končala.
Takoj v začetku junija smo se vodniki MERP-a dobili v
Zagorju. Klemen Volontar, inštruktor alpinizma in GRS nam je pripravil
obnavljali teoretični in praktični seminar iz poznavanja vrvne tehnike. Najprej smo imeli v prostorih KD Zagorje
predavanje, potem pa smo se odpravili v plezališče pri Čolnišču. Tam smo
obnovili poznavanje vozlov, samovarovanja ob vrvni ograji in spust s
desonderjem.
Že v začetku leta pa je bila z junij planirana še ena
vaja enote MERP. V petek, 15. junija popoldne smo se, v zelo okrnjeni sestavi,
zbrali na Rojah in se odpeljali v Brežice, pravzaprav v Cerklje ob Krki, kjer
smo čisto zraven reke postavili bazo. Potem smo se Marjanca in jaz skupaj z
vodniki iz ERP KD Brežice in Novo Mesto odpravili v Brežice, kjer smo v
opuščeni vili pripravili delovišče. Tokrat je vodnike čakalo presenečnenje.
Skritim osebam so morali nuditi prvo pomoč, vendar malo drugače kot
običajno. Poškodbe so bile zelo
»realne«, saj nam je Rdeči križ Slovenije doniral kovček s »poškodbami«, ki se
uporabljajo na tekmovanjih enot CZ. Iskanje je potekalo že v temi. Vodniki so
se razdelili v dve skupini in v 40 minutah našli vseh šest ponesrečencev. Po
analizi smo se že odpeljali naprej na drugo delovišče. V opuščeni tovarni so
pogrešali pet delavcev. Vodniki so v slabih 40 minutah preiskali celotno območje
in našli vse pogrešane osebe.
Naslednji jutro nas je sonce že zgodaj zbudilo in psi so
bili navdušeni nad jutranjo gimnastiko v Krki. Po zajtrku smo šli v Brežice,
kjer so nas že čakali gasilci. Psi so trenirali hojo po aluminijasti lestvi,
vodniki pa smo lahko preizkusili, kako je skočiti na napihljivo reševalno
blazino. Sledilo je predavanje o načinih podaljševanja koncentracije,
obvladovanju stresa, avtogenem treningu, ki so nam ga pripravili trije
psihologi. Vaja se je zaključila s spustom s kanuji, seveda so bili psi z nami,
po Krki.
