Minny na prvem (pred)izpitu
Že dolgo nisem pisala »prostega spisa«... Če že sem za kakšno revijo pisala o »pasjih« reševalnih prireditvah - izpith ponavadi nisem sodelovala kot vodnik.
Tokrat me je Barbara iz ERP KD Krim, ki je organiziral izpite prosila, da naj napišem najino nedeljsko zgodbo. Tako sem neke vrste »gostujoče pero« na strani ERP KD Krim!
Tokrat pa sem bila ponovno v vlogi kandidatke za izpit oziroma sva bili skupaj z Minny v vlogi reševalnega para, ki opravlja predizpit.
Kar nekaj časa je minilo odkar sem z Lurom opravljala izpit, lani v Kasernu IRP-L3. Zato sem imela pred tem predizpitom kar nekaj treme. Ali kakorkoli se že temu reče.
Kljub kar dologoletnim izkušnjam, saj sem kot vodnica reševalnega psa opravila kar nekaj izpitov, preizkušenj, tekem je z novim psom zopet vse drugače. Predvsem nekaj časa traja, da se vodnik in pes spoznata, da se vodnik nauči brati psa, Da postaneta par, ki deluje v harmoniji. Če ima en slab dan, drugi potegne voz naprej, kjer se oba člena dopolnjujeta!
Pravzaprav to ni bil najin prvi izpit, poleti sva se že preizkusili v RO (rally obidience) 1, a žal neuspešno. Ampak takrat je bila Minny vseeno tri mesece mlajša.
Ker je bil minuli vikend, tisti izpitni vikend v koledarju KRP KZS, sva soboto preživeli nad Črnim kalom na burji in v Kopru, kjer sem sodila izpite IRP-PO. Minny pa je bila seveda z mano, malo smo potrenirali, se malo sprehodili, drugače pa je bila sobota namenjena počitku pred dnevom D – nedeljo. Tokrat sva bile midve na vrsti, da pokaževa svoje znanje – na drugi strani »sodniške mape«, kot smo se hecali!
Zbor za vse vodnike, ki smo opravljali izpit je bil v nedeljo ob 7 uri zjutraj, kot vedno – rana ura. Sicer sva z Minny prišle nekoliko pozneje, ker sva ovire in poligon preizkusili že prejšnji dan. Po prijavi, sem si pripravila vse potrebno – kovinska ovratnica, povodec, delovni brezrokavnik in sodnica Ana me je poklicala, da se lahko prideva prijavit. Ker sva bile edini reševalni par, ki je opravljal predizpit – iskanje v ruševini, je bila moj par Jasna z Blum.
Torej najprej vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Vedela sem, da sva z Minny nekoliko premalo trenirali »vodljivost na vrvici«, ker sem vedno trenirala s prostim psom. In tako je tudi izgledala prva linija – kot bi bile na sprehodu, pes malo v levo, jst pa kot mesečnik (so mi potem povedali). Si bom lahko pogledala na posnetku, saj me je Mateja snemala. Ko pa sva naredili obrat je Minny ugotovila, da se ne sprehajava po tisti travi, ampak delava poslušnost. Postala je pozorna, me občasno pogledala gor, kot sva navajeni s treninga. Seveda pa koncentracija ni trajala dolgo, saj na treningu še vedno dobi hrenovke ali pa se poigrava. Potem sva morali prečkati neprijetni material, to morava še trenirati, odpoklic je bil dober. Potem pa je morala Minny preskočiti tri ovire in tukaj sem ugotovila, kaj bom morala spremeniti pri treningu. Minny namreč obožuje sprehod skozi tunel, cev in to je tudi na izpitu pokazala, kljub temu da to ni ena izmed vaj predizpita. Most sva kar uspešno premagali. Potem še skozi skupino ljudi in prenos psa. Ni bilo odlično, saj je bilo v travi nekja strašno zanimivega in Minny ni prišla na prvo povelje.
Potem pa je morala Minny še mirno ležati, da sta Jasna in Blum opravili vaje. Tudi tu je bil stožec kar preveč mamljiv, Minny se je odločila, da ga mora povohati. Pa tudi ko je ležala je izgledala kot kaka žirafa, tako dolg vrat je imela. Kar čakala je povelje. Vendar je ne strel, ne hrup nista zmotila. Potem še odjava in sodniška ocena – Ana nama je tokrat prisodila dobro oceno. S tem se je prvi (težji) del izpita zaključil.
In trema je naenkrat postala malo večja. Saj sem se bolj bala poslušnosti, saj sem vedela, da tako mlada psička, še ni sposobna dolge koncentracije brez nagrade in bi se vse skupaj lahko odvilo drugače. Sedaj pa sva imeli zelo realne možnosti, da uspešno opraviva izpit. Drugega dela – iskanja ene osebe v ruševini me sicer ni bilo strah, saj sem vedela, da Minny to obvlada. Ampak, živčki so delali in prišla sem na iskalno območje 1 URO prezgodaj... No ja, malo smo poklepetali in hitro je minilo. Šla sem do avta in pripravila opremo – čelada, nahrbtnik, rokavice, se oblekla v kombinezon. Naredila isti postopek kot ga naredim pred iskanje na treningu, odnesla igračo, kot da jo dam tistemu, ki se bo skril... Sodnik Andrej mi je rekel, ko se boš pripravila pridi.
Prideva do Andreja, Minny na povelje mirno obsedi, da se prijavim, dam Minny na prostor in še od vodje delovišča izzvem vse potrebno za delo. Minny skušam olajšati delo, primem vrvico in naredim točno tako, kot vedno pred iskanjem, Minny začne vleči in lajati in jo spustim v iskalno območje. Minny hitro pregleda nekaj (znanih) skrivališč in izgine v garažo na desni strani in čez nekaj sekund se zasliši lajež. Počakam da vztrajno laja in javim: Pes nakazuje ponesrečenca. Andrej mi dovoli da grem do Minny, ki je bila kar kakih 50 metrov daleč, ves čas laja, enkrat vmes malo prekine. Ko pa pridem do garaže se obrne in pogleda če se to jaz, a gre takoj samostojno nazaj do osebe, ki je ležala na polici, na višini 1 metra. Sedaj vem, zakaj lajež takoj ni bil globok in vztrajen, Minny je poizkušala priti do nje. Povprašam jo če je vse OK, pokličem Minny, ki je seveda nekoliko presenečena, ker ni nagrade in greva ven. Vprašam sodnika, le moram še naprej iskati in reče, da lahko zaključiva in naj počakam na izhodišču. Minny pripnem za ovratnico in ji govorim: še bova iskali, saj je bilo to prvič, da pri najdeni osebi ni dobila igrače. Potem, ko mi je Andrej povedal oceno – odbil je 5 točk, ker je prekinjala lajež stečeva ven, kjer prosim Lidijo, naj se skrije za avto, da jo Minny poišle in dobi svojo igračo.
In – naredili sva predizpit IRP-P R (RH E)!
Kot vsi vodniki, ki smo opravljali izpit, sem tudi jaz enkrat markirala, počakala, da je iskanje opravil še zadnji reševalni par in skupaj smo odšli na na poligon KD Krim, kjer smo dobili delovne knjižice.
Ker pa mi je ostalo še nekaj hrenovk, sva z Minny izkoristile postavljene ovire in še malo potrenirali. Lepa, sončna nedelja je bila.
